Ni minilo dolgo, odkar sem si »odpočil« od Teuflovega samonaslovljenega EP-ja, pa že imam opravka z drugim. Ta nosi naslov Temni Grad Smrti in se v prvi vrsti razlikuje od prvega v tem, da gre za instrumentalno izdajo, ki nima več veze z black metalom. Temni Grad Smrti je skupek 4 dungeon synth komadov, ki pa vsaj po svojem mračnem vzdušju izkazujejo sorodnost s starejšim bratcem.

Plošček se začne s komadom Jamskih Vil Ples, kjer najprej zaslišimo kapljanje vode in napeto vzdušje. Vile posamično prihajajo na plano in se pripravljajo na ples, skrivni in skrivnostni ritual, ki mu navaden človek naj ne bi bil priča. Melodija, po kateri plešejo vile, je nežna in rahlo vedra.

Temni Grad Smrti v skladu s svojim naslovom povsem prekine z vsako vedrostjo, na programu so resnejši toni, ki jih na eni strani proizvedejo trobente, na drugi strani pa imamo opravka s sterilnim udarjanjem kovine ob kovino, s čimer se Temni Grad Smrti dotakne laibachovskih industrijskih melodij albumov, kot sta Laibach in Nova Akropola.

Sledi Šepetajoči Gozd, s katerim se pomaknemo severneje, saj me ta komad kot edini spominja na dungeon synth kreacije iz hiše Burzum, natančneje na tista dva albuma, ki jih je Varg posnel v zaporu, torej Dauði Baldrs in Hliðskjálf. V tem komadu je dogajanje najbolj pestro, meša se največ elementov in tudi melodije so za odtenek hitrejše in bolj dinamične. Je pa ta komad hkrati najkrajši, zaradi česar mi še dodatno prehitro mine.

EP se zaključi s komadom V Objemu Noči, kjer se prepletajo različne monotone sintesajzrske linije. Glavni lajtmotiv je ustvarjanje napetega vzdušja rahlo vetrovno meglene noči, ki se uleže na Temni Grad Smrti, medtem ko se v daljavi sliši nežen ženski sopran, pri katerem pa gre dejansko samo še za en efekt več na sintezajzerju. Ta »sopran« deluje zelo pomirjujoče, mirno in varno, zaradi česar mu poslušalec vse do konca hipnotizirano sledi skozi tunele Temnega Gradu Smrti, kjer se njegovo potovanje tudi konča.