RECENZIJE
Ameriški kvintet iz Michigana se vztrajno drži izdajanja albumov na vsake dve leti. Pri mnogih se po določenem obdobju pokaže, da si mora skupina po »štancanju« albumov vzeti daljši ustvarjalni premor. Pri The Black Dahlia Murder tega občutka še nisem dobil, vendar za Deflorate lahko trdim, da ne ponuja skoraj nič novega.
Uvrščanje skupine v t.i. metalcore ali deathcore je popolnoma nesmiselno,saj se že v četrto kaže, da The Black Dahlia Murder ne poudarjajo hardcore prvin, temveč se zgledujejo po floridski in švedski death metal šoli. V štiriintridesetih minutah kakšnim breakdownom in podobnim trendom nismo priča. The Black Dahlia Murder še vedno odlikujejo hitre kitare, konstantni blast beati in po novem virtuozne solaže. Pevec Trevor Strnad ostaja brezkompromisen; z rezkim kričanjem in globokim kruležom navdušuje že od prvenca. In presenetljivo je tokrat več kruljenja kot na prejšnjem izdelku Nocturnal. Žal manj navdušujejo riffi, ki ne pridejo do takega izraza kot prej. Najbolj izstopajoča skladba je verjetno zadnja I Will Return, ki govori o kriogenični zamrznitvi človeka. I Will Return deluje napram ostalim hitrostnim podvigom bolj mirno in še najbolj melodično.
Novost pri Deflorate je novi član Ryan Knight, ki se je predstavil pri Arsis. In če ste pri The Black Dahlia Murder vajeni, da bodo solaže prijetne, se tokrat z Ryanom pokaže drugačna slika, ki postreže z bolj kompleksnimi in deloma bolj motečimi solažami. Ali je bil Ryan prava izbira za skupino, bo povedal čas. Nič nenavadnega, če sta Ryanu vzornika Jason Becker in Marty Friedman. Vsekakor pa je njegov stil soliranja precej neobičajen za ta band.
Če povzamem je Deflorate soliden izdelek, za katerega ne morem trditi, da je skupina na njem pokazala nek naraven napredek v pisanju skladb. Mogoče k temu pripomore tudi nekam sterilen zvok. A bodimo pravični, The Black Dahlia Murder so ostali zvesti svoji primarni viziji. Zato le dajte priložnost temu albumu.
Primož