Od zadnjega ploščka banda The Ruins Of Beverast, Blood Vaults – The Blazing Gospel of Heinrich Kramer, ki bi ga kljub nesporni kakovosti uvrstil na rep lestvice v diskografiji projekta, so minila že dobra tri leta in pol, in pred nami je vendarle peti dolgometražec z imenom Exuvia.
Naj vas ilustracija na naslovnici ne zavede; Alexander von Meilenwald se z The Ruins Of Beverast na Exuvii ne spušča v vode kakšnega pop-folk metala v stilu Korpiklaanov, temveč še vedno ostaja zvest svojemu slogu, ki ga je izpilil (in ga še vedno nadgrajuje) v skoraj desetletju in pol ustvarjanja s projektom. Tudi tokrat je pred nami izdelek epskih razsežnosti, kar je pri The Ruins Of Beverast sicer že stalnica; v skoraj 70 minutah se tako zvrsti le šest skladb. Von Meilenwald se vnovič izkaže kot suveren multiinstrumentalist s talentom za komponiranje. Kljub doomersko veličastni dolžini nobena izmed skladb ne deluje razvlečeno, monotono ali dolgočasno. K temu gotovo pripomore ritmično razgibana podlaga in številne brezčasne melodije, ki jih ustvarjata preplet nizko uglašenih kitar in uravnotežena raba ambientalnih vložkov v ozadju. Osrednji vokal, ki je še vedno bolj kruleč kot pa običajno blackmetalsko kričeč, odlično dopolnjujejo čisti vokali, ki pogosto imitirajo zborovsko petje, ki je že kar nekakšen zaščitni znak skladb The Ruins Of Beverast, tako kot tudi pogoste »naracije«, ki jih tudi tokrat ne zmanjka (čeravno so resnici na ljubo mestoma odvečne). Von Meilenwald ima sicer še vedno prefinjen občutek za ustvarjanje temačne atmosfere, ki ji posamezni subtilni vložki dajejo še dodaten pridih privlačne srhljivosti. Sicer dovršena besedila so tudi tokrat tista, ki služijo glasbeni podlagi, in ne obratno, niso pa me pritegnila do te mere, da bi se vanje podrobneje poglabljal.
Exuvia je torej temačen šamanistični ritual s šestimi mogočnimi himnami, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem pridobi še nekaj več. Čeprav osebno na trenutke pogrešam bolj umazan, nizkooktanski zvok iz zgodnjih izdaj projekta, je treba priznati, da je s produkcijskega vidika Exuvia daleč najbolj dodelan album v opusu The Ruins Of Beverast, četudi v drugih elementih morda ne preseže klasik kot sta Rain Upon The Impure in Foulest Semen Of A Sheltered Elite.