Kdor ne mara black metala, kakršnega proizvajajo Mgła, Endstille ali sodobni Marduk, naj kar preneha z branjem. The Stone so se le tri leta po odlični Nekrozi ponovno oglasili iz studia s celovečercem, ki je po vrhu vsega še dosti bolj brezkompromisen kot že omenjeni predhodnik.

Teatar apsurda je pravi rušilec za ušesa, ki zahteva od poslušalca nenehno osredotočenost oziroma sodelovanje, da uspe zaznati in dojeti album v vseh njegovih razsežnostih. Ob prvih poslušanjih deluje album težek kot Battles in the North iz hiše Immortal, nakar hitri riffi in nalezljive melodije počasi začnejo lesti pod kožo in pronicati iz podzavesti v zavest, kjer se prava zabava komaj začne.

Uvodni Gavranovo postavi stvari na svoje mesto, pove poslušalcu, kaj lahko pričakuje od Gledališča absurda. Kdor je predhodno slišal komad Antiutopija s splita Necrotic God, je že približno vedel ali pričakoval, kakšno mešanico starošolskega in modernega black metala bodo servirali The Stone. Toda samo približno, saj je Teatar apsurda v pozitivnem smislu povozil vsa pričakovanja. Neverjetno, kako dobro lahko zveni hiter in monoton black metal, če za njim stojijo prave ideje in prava realizacija. Glavni lajtmotiv so torej ponovno večzvočne kitare, ki podajajo napeto izmenjavo melodij in proizvajajo občutek, kot da se dva izenačena sabljaška mojstra borita za nadvlado, ki je enkrat na eni, spet drugič na drugi strani.

Sicer, kot že vemo, zna biti tudi dobrega enkrat preveč, zaradi česar me plošček najkasneje pri sicer zelo hvaljenem komadu Nuklearan začne nekoliko dolgočasiti. Konstantno enaka visoka hitrost in ritem na sredini albuma utrudita poslušalčevo uho, česar se je očitno zavedala tudi zasedba in zategadelj konec začinila s prav posebno trilogijo. Ta se začne z meni najljubšim Ja, car i bog, ki poleg uvodnega Gavranovo in zaključnega Teatar apsurda vsebuje izrazitejši refren. Komad je izredno nalezljiv zaradi zborovskega petja na koncu in psihedeličnega zaključka, ki tvori tekoči prehod v komad Harmonija u haosu, kjer pride zelo všečno do izraza bas kitara in dodeli komadu odličen groove. Zakaj je istoimenski komad vrhunec vrhunca, pa menda ne rabim posebej razlagati? No, izhajam iz tega, da ste se, dragi bralci, tega dovolj naposlušali, še preden je izšel celoten album. A za vsak slučaj: Teatar apsurda predstavlja še dodatno nadgradnjo uvodnega komada, saj je tako strukturno kot vsebinsko še pestrejši na račun različnih premorov v obliki počasnejših kitarskih delov in raznolikega petja.

Glede na Antiutopijo sem vendarle pričakoval kakšno kitarsko solažo več, vendar teh tako rekoč sploh ni. A kdo rabi solaže, če besedila tako zelo zabavajo:

Gavranovo:
»Duše mi nema,
a koliko se sećam,
nisam je nikom prodao.
Ma nema veze,
ja sam sa vragom crnim
na jeb' si mater odavno.«

Teatar apsurda:
»Predstava vam nije za kurac.
Ua režiser, jebo te glumac.
Radnja pošteno nervira,
ne aplaudiram!«

Je lahko black metal še bolj iskren?