The Vicious Head Society je projekt irskega kitarista in komponista Grahama Keana, ki je donedavnega vso glasbo ustvarjal sam in z izjemo kitar povsem digitalno, za potrebe tega albuma pa se je prek svetovnega spleta povezal z več eminentnimi gosti, med drugim Derekom Sherinanom (ex Dream theater, ex Alice Cooper), Wilmejemr Waarbroekom (Ayeron) in tudi našim bobnarjem Klemenom Markljem, ki je posnel otvoritveno in zaključno skladbo albuma Abject Tommorrow.
Abject Tomorrow je progresivni metal album, ki pa znotraj samega žanra ne postavlja nobene revolucije. Gre za konceptni album, kjer se zgodba odvija v distopični prihodnosti. V tem svetu so človeške emocije sprožene prek čipa, ki ga vsem vgradijo ob rojstvu, a le ta pri glavnem protagonistu zgodbe odpove in ob tem zavedanju se začne njegova pot nazaj v človečnost, kot jo poznamo danes. Album nam ponudi osem komadov, ki pa se skoraj brezšivno prelivajo eden v drugega, pri čemer so z izjemo ene vse skladbe dolge več kot 6 minut. V glasbenem smislu vidimo prelivanje vzorcev klasičnih prog rock velikanov kot na primer Rush ali Yes s smernicami, kot so jih postavili Dream Theater in pa Meshuggah, torej zelo intenziven album, kjer se meša melodika z nekaj brutalnejšimi deli. Vsekakor gre za zelo zahtevno poslušanje, za popolno razumevanje in dojemanje albuma pa je potrebno precejšnje število poslušanj. Ob klasičnih virtuoznih kitarskih delih pa so zanimive predvsem menjave ritma in pa nekaj zares impresivnih ritmičnih vzorcev, ki najbolj pridejo do izraza v instrumentalu Psychadelic Torture Trip, ki je po mojem mnenju ob zaključnem epu Analouge Spectre tudi vrhunec plošče, čeprav je morda nesmiselno razdelati ploščo na posamezne gradnike/skladbe, saj gre za preveč prepleteno celoto. Če bi iskali najšibkejši del, bi ga verjetno našli v growlu, ki je zamazan in zveni nekoliko prisiljeno, čeprav je njegova umestitev na samem albumu odlična. Album zaključuje odličen 18-minutni ep Analouge Spectre, ki zahtevnemu poslušalcu nudi vse, kar lahko ponudi klasični prog metal, cel kolaž pasaž in glasbenih razpoloženj, ki nihajo od skorajda melanholičnega synthwaveovskega uvoda pa vse do zelo intenzivnega, mestoma že thrash obarvanega vrha.
Abject Tommorow je dobra plošča, ki ob klasični zgradbi dramskega trikotnika zasnova-zaplet-vrh-razplet-razsnova, ki se v miniaturni obliki ponovi še znotraj zadnje skladbe, poslušalcu ob večih poslušanjih vsakič znova odkrije novo, prej neslišano plat. Namenjena je zahtevnemu občinstvu, ki si za glasbo vzame čas in jo posluša intenzivno. Priporočam poslušanje na kvalitetnejšem zvočnem sistemu, saj se le tako lahko slišijo vsi detajli, ki jih plošča premore.