To, kar je Therion ustvaril z albumom Beloved Antichrist v letu 2018, je eden največjih uspehov v simfoničnem metalu. Tako delo te popolnoma izčrpa. Sam Chrristofer Johnsson je v več intervjujih povedal, da so po tem delu ostali skoraj brez idej. Februarja letos pa je v intervjuju za Metal Insider povedal, da so se tokrat odločili, da bodo storili nekaj, česar še niso. Ustvarili bodo album, katerega glavni namen bo zadovoljiti njihove sledilce in oboževalce. Tako so se torej dejansko posvetili pisanju hit pesmi. Na koncu jim je delo ušlo iz rok in so napisali preko 40 pesmi. Leviathan je tako le prvi album prihajajoče trilogije, za katero so že začeli snemati tudi drugi album. Po njihovih besedah imajo dovolj materiala, da lahko v naslednjih treh letih vsako leto objavijo en »Leviathan« album. Drugi album iz trilogije naj bi bil bolj temačne in melanholične narave, tretji album pa nekoliko bolj progresiven ter z več dodatki iz folk metala.

Preidimo kar k prvemu delu trilogije, albumu Leviathan, ki so ga opisali kot album hitov z neposrednimi in bombastičnimi pesmimi. Obljubljeno, dostavljeno. Dejansko ni kaj preveč možnosti debate okrog te izdaje, saj je točno to, kar so Therion obljubljali. Na albumu ne najdemo nobene posebno izstopajoče pesmi, niti v slabem, niti v dobrem smislu. Če pomislimo na izdaje banda, je to popolnoma nevtralen album (da ne uporabim besede povprečen, ki bi dal občutek, da to delo ni dobro). Vsekakor pa ni slaba izdaja, pesmi so zelo heterogene in med seboj popolnoma nepovezane. Nekako dobi poslušalec občutek, da potuje skozi celotno diskografijo skupine, saj gre kot za neko obnovo uporabljenih slogov in tehnik v (skoraj) vseh letih delovanja. Točno to, kar bi navdušilo vsakega oboževalca, in istočasno neka začetna podlaga Theriona za nove poslušalce. Bolj kot same pesmi pa bi poudaril nekaj posebnosti. V pesmi Tuonela lahko na primer, kot smo že pred časom objavili, ponovno srečamo bivšega vokalista in basista znamenitih Nightwish, Marca Hietalo. Sodelovanje se je sicer pričelo v času, ko je bil Marco Hietala še član Nightwish. Great Marquis of Hell pa z introm zelo spominja na disonance pri Mastodon, se pa kasneje razvije v power metal komad, ki je nekaj, kar ni nujno značilnost zasedbe. Je pa dejstvo, da je pri Therion to, kar ustvari značilno hit pesem, močan poudarek na vokalih in orkestru, ki so večkrat v ospredju, ostali instrumenti pa služijo večinoma ravno temu, da te značilnosti poudarijo. Najbolje se to vidi v pesmi Die Wellen der Zeit, ki je posvečena znamenitemu nemškemu skladatelju Wilhelmu Richardu Wagnerju.

Cilj albuma je bila neposrednost in preprostost, band ni tega nikoli skrival in je to večkrat javno naznanil. Leviathan dostavijo ravno to, brez posebnih skrivnosti že od samega začetka, od naznanitve albuma do prvega poslušanja, od prve do zadnje pesmi. Poslušanje albuma ni nekaj posebnega, istočasno pa je poslušanje prijetno in nič kaj dolgočasno. Ključna beseda pri tem albumu je torej enostavnost. Še vedno pa gre tu za enostavnost v stilu Therion, kar bo gotovo navdušilo predvsem ljubitelje zasedbe.