Thulcandra so si (bojda) ime banda sposodili z leta 1989 izdanega dema Darkthrone, vendar bi jih lahko primarno opredelili kot Dissection tribute/worship band (oziroma kot klon Dissection za tiste, ki jim zasedba ni najbolj pri srcu) z avtorskim materialom. Slednje me sicer nikoli ni motilo; nenazadnje so »originalni« Dissection izdali le dva (če odmislimo zadnjega, tretjega, ki je imel precej drugačen zvok) studijska celometražca in tako pustili še veliko manevrskega prostora za raziskovanje njihove (vsaj v tistem času) precej unikatne mešanice melodičnega death metala z black metalom. Thulcandra so tako na prvih dveh albumih močno črpali iz zapuščine Dissection oziroma na trenutke kar odkrito reciklirali nekatere njihove riffe kot tudi celotne komade (in šli celo tako daleč, da so za oblikovanje naslovnic izbrali kar samega Necrolorda, ki je nekako posnemal dizajn, ki ga je ustvarjal za Dissection) in v tem kontekstu niso zares nadaljevali od tam, kjer so Dissection končali, temveč so bolj kot ne črpali iz idej, ki so jih Dissection že sami dodobra predelali.
Nič ne de, Thulcandra so svoje tribute poslanstvo vzeli resno in naredili karseda kakovostno kopijo originalnega zvoka Dissection (tudi s tehničnega in produkcijskega vidika). Toda na prejšnjem (drugem) ploščku se je že pokazalo, da celo znotraj neposredne reciklaže ni ostalo več kaj dosti za predelati. Thulcandra so se tako začeli že rahlo ponavljati celo po kriterijih tribute bandov. Ta problem so očitno opazili tudi člani zasedbe (na čelu z Obscurinim mastermindom Steffenom Kummererjem) in si vzeli nekaj več časa za pripravo tretjega ploščka, ki tokrat nosi ime Ascension Lost in je izšel skoraj štiri leta za svojim zadnjim dolgometražnim predhodnikom. K sreči je slednje imelo pozitivne učinke, saj Ascension Lost predstavlja še najbolj opazen poskus odmika od ozkega sledenja zapuščini Dissection v neko novo smer, kjer zvok Dissection ostaja zgolj še temelj, na katerem se lahko gradi dalje. Vendar pa je potrebno opozoriti, da tu še zdaleč ne gre za neko posebno izvirnost, saj se Thulcandra zatečejo predvsem k vsesplošni fuziji vplivov drugih black- in deathmetalskih zasedb in se tako na nek način iz Dissection tribute banda prelevijo »zgolj« v vsesplošni melodic death/black metal tribute band. Poslušanju prvih dveh albumov zasedbe se je bilo mogoče izogniti z argumentom: »Zakaj bi poslušal zelo dobro kopijo, če imam na voljo original?« medtem ko na dotičnem albumu to ni več možno, saj gre za preveč heterogenih vplivov, da bi lahko za Thulcandro v tem primeru še dejali, da zveni identično kot neki x band. Seveda vse opisano pričakovano ne prinese nekih resnično »mindblowing« trenutkov na ploščku, a je le-ta kot celota še vedno več kot zelo soliden glasbeni izdelek (omejena izdaja vsebuje tudi štiri demo komade iz leta 2005, ki služijo kot prijeten encore in kljub svoji starosti presenetljivo bolj ustrezajo zvoku dotičnega albuma kot tistemu starejših dveh).
Če vam sicer prva dva albuma zasedbe nista bila povšeči, močno dvomim, da bo z Ascension Lost kaj drugače, vendar pa če vselej ne iščete pretirane originalnosti in vam je tovrstna žanrska usmeritev pri srcu, boste ob poslušanju Ascension Lost gotovo uživali, saj gre za zelo poslušljiv izdelek, ki je primeren predvsem takrat, ko vam ne paše noben drug band iz omenjenega (pod)žanra in bi si raje zavrteli nekaj »splošnega«. Thulcandra z Ascension Lost prikažejo, da tovrstna generičnost in pomanjkanje originalnosti (vsaj v tem primeru) presenetljivo ne pomenita nujno slab(š)ega albuma.