Ob terminu simfonični epski power metal misli takoj uidejo k vodilnemu moštvu prve italijanske simfonične metal lige, Rhapsody. Tokrat pa nimamo opravka z Lucom & Co. ampak z novinci Thy Majestie. Ti se nam predstavljajo s svojim drugim albumom, konceptualnim Hastings 1066.
Seveda obstajajo podobnosti med zgoraj omenjenima bandoma, a Thy Majestie se vseeno v marsičem razlikujejo od slavnejših rojakov. Čeprav je pristop slednjih dokaj “zunajzemeljski”, imajo na vsaki plošči nekaj hitov, pesmi pa so med seboj zelo raznovrstne, Hastings 1066 pa je čisto nasprotje temu, saj cela plošča deluje kot ena sama, a zelo zapletena pesem. Pompozna simfonika igra veliko vlogo, a se tu veliko bolj približa klasičnemu orkestralnemu zvoku kot pri Rhapsody, nič drugače ne velja za mogočne moške in ženske zborovske vložke. Simfoniko in zborovske dele uporabljajo zelo preračunljivo, tako da klasični power metal na plošči nikoli ne izgubi svoje veljave. Občasno pa se ta zelo približa progresivnemu metalu, v svojo glasbo pa vključujejo tudi srednjeveško obarvane pasaže. Vokalist Dario je tipični predstavnik italijanske šole, poje v redu, njegov čisti vokal pa mogoče deluje le malenkost preveč otožno.
Zaradi zelo kompleksno zastavljene plošče z zahtevnimi aranžmaji, je za njeno celotno “osvojitev” potrebno nekaj več poslušanj kot ponavadi. A za spremljevalce italijanskega simfoničnega power metala to ne bi smelo predstavljati prevelikega problema.

Matjaž