O Ivani Orleanski je bilo tudi v metalskem svetu že nekaj povedanega, Italijani Thy Majestie pa so sedaj njeno življenjsko zgodbo strnili v uro glasbe in po njej tudi poimenovali izid. Tretji album, tretji po vrsti konceptualni, ki temelji na zgodovinskem motivu; s tega vidika torej nič novega.
Tudi z glasbenega vidika ni nič posebno novega, Thy Majestie ostajajo zvesti svojemu simfoničnemu epskemu power metalu. Vse pa le ni enako kot na predhodniku Hastings 1066. Novi vokalist je sicer nekje v kategoriji prejšnjega, gre za tipičnega italijanskega power metal vokalista z visokim vokalom, mogoče poje malo bolj živo. Sama glasba zveni kompaktneje, kompozicije so na višjem nivoju in vse skupaj ne zveni tako kičasto kot nekateri v zadnjem času izdani albumi italijanskega power metala. Simfonika je lepo umeščena v ozadje, pompoznejši, dramatično obarvani skoki pa tudi niso redki. Pri ustvarjanju atmosfere si pomagajo tudi z zborovskimi vložki in času dogajanja zgodbe primernimi srednjeveškimi elementi. Kitare so nekoliko konkretnejše kot na predhodniku, double-bassa pa tudi ne manjka. Pesmi se prelivajo ena v drugo, potek zgodbe je tekoč in lepo umeščen, poleg visoke koncentracije epskosti pa je v njihovi zgradbi čutiti tudi rahel pristop v stilu progresivnega metala. Kljub vsemu si prevelikih utvar pri Thy Majestie še ni potrebno ustvarjati, za italijanske razmere je Jeanne d'Arc čisto soliden album, band napreduje, a izven kroga die-hard ljubiteljev tovrstne glasbe bodo še težko segli.

Matjaž