V dobrem letu dni je progresivna super skupina izdala že svoj tretji izdelek. Če je bil prvi nekakšen pregled posameznikovih progresivnih rock vplivov iz sedemdesetih, lahko sedaj rečem, da so z Bridge Across Forever našli pravi jaz. Seveda je ljubezeni do bandov kot so Yes in tudi The Beatles še vseeno nekaj čutiti.
Čeprav je album dolg skoraj osemdeset minut, so na njem le štiri skladbe. Uvodna je slabe pol ure dolg veličastni ep Duel With The Devil. Za moj okus je to njihova najboljša skladba do sedaj, ki jo odlikuje neverjetna usklajenost vseh zvokov. Začne se zelo udarno, z odlično kitarsko melodijo Roina Stolta in metalskim bobnanjem Mika Portnoyja. Nato si pogosto sledijo spremembe tempa, melodij. V akustičnih delih, kjer uporabijo tudi klasična godala, violo, violino in čelo, se zelo umirijo in ko dobiš občutek, da bo pesem v takem stilu potekala do konca, zopet postopoma stopnjujejo tempo in v ospredje pride ali kitara ali klaviature (tudi v obliki hammonda). Na vokalu se izmenjujeta Roine in Neal Morse, vključijo pa tudi zbor. Suite Charlotte Pike je nekakšna mešanica med rockom, bluesom, v kateri je opaziti veliko preigravanja. Naslovna pesem je balada in je v celoti Nealovo delo. V njej pa ob spremljavi klavirja do izraza pride njegov zelo čutni vokal. Plošča se zaključi s še enim skoraj polurnim epom Stranger In Your Soul. Tu se Roine in Steve zopet menjata na vokalu, podobno kot uvodna pesem pa je to prava progresivna poslastica. Po razgibanem začetku se pesem umiri, nato pa sledi pravi napad, ki ga ob podpori zelo poudarjene bass linije Peta Trewavasa vodi Portnoy, z zelo trdimi kitarskimi riffi pa jima sledi Stolt. Druga polovica pesmi je zopet mirnejša, bolj ambientalna.
Kakor so fantje zastavili izgleda, da to ni začasen projekt, temveč pravi band, ki si je prislužil že veliko bazo fanov. Ti lahko poleg navadnega CDja kupijo tudi limited edition 2CD, na katerem sta med drugim tudi priredbi Shine On You Crazy Diamond (Pink Floyd) in Smoke On The Water (Deep Purple).

Matjaž