Nekaterim bandom se enostavno preveč mudi. Mednje uvrščam tudi Unleashed z aktualnim studijskim albumom, ki prinaša ravno toliko novega kot lanski sneg. Od šestega studijskega albuma Hell's Unleashed dalje švedski death metal kvartet sledi sodobni tradiciji izdajanja novih albumov na vsaki dve leti. V zadnji dekadi je tako nastalo kar šest studijskih albumov, od tega nekaj bolj in nekaj manj uspelih. Med bolj uspele lahko zagotovo štejemo Hammer Battalion, medtem ko med nekoliko manj uspele spada tudi trenutno aktualni Odalheim, vsega skupaj enajsti studijski album po vrsti.
Več kot očitno ostaja glasbeno leto 2012 leto povprečnih do solidnih izdaj in v tem oziru tudi Unleashed ne bodo spremenili ničesar. Tako kot večina njihovih kolegov iz sveta ekstremne glasbe tudi oni poskušajo s preverjeno formulo – z že znanim receptom prepričati že n-tič. A nekaj, kar sicer več kot uspešno uspeva velikanom kalibra AC/DC ali Motörhead, ki z neznano lahkotnostjo »kopirajo« lasten stil in so za to zmeraj znova poplačani z neštetimi prodanimi zgoščenkami ter razprodanimi koncerti, je očitno težje kot zgleda. Seveda s tem ni mišljeno, da je težko posneti album, ki spominja na copy/paste funkcijo iz Worda. Težava leži v tem, da mora vsaka takšna »kopija« vedno znova s pomočjo že slišanih prijemov in struktur kljub vsemu zveneti drugače. Ker nismo pri filozofiji, naj misel zaključim z že predstavljenim mnenjem: Unleashed v letu 2012 ne ponudijo ničesar novega ali zanimivega; Odalheim je v celoti gledano mlačen album, ki bo (morebiti) prepričal le njihove največje fane, nikakor pa bandu ne bo prinesel novih.
Ne glede na to, ali se komad prične brutalno hitro (Fimbulwinter), z introm (Odalheim) ali s počasnim kitarskim vložkom (White Christ), ga Unleashed vsakič z različnimi prijemi in tempi gradijo do vrhunca v obliki kitarskega sola nekje na polovici ali v njegovem drugem delu, nakar se komad spreobrne, doživi razplet in se konča. Predvidljiva struktura bi lahko bila ključ do uspeha, če bi bili uporabljeni prijemi bolj privlačni oziroma zapomljivi, namesto sami sebi namen. Poleg tega niti en komad ne vsebuje vsaj deloma zanimive solaže, med najbolj nadležne pa zagotovo spada kitarski solo med Rise of the Maya Warriors. Za nameček so si komadi med hitrimi deli tako zelo podobni, da je ločevanje med njimi možno samo na podlagi predhodnega intra, solaže ali kateregakoli drugega počasnejšega in razločnega elementa.
Šibki svetli točki skorajda triinštiridesetminutnega albuma z enajstimi komadi sta Vinland (žal ponovno z motečo solažo) in Germania (»catchy« refren, ki žal spominja na Amon Amarth). Sicer pa Unleashed ostajajo pri vikinški tematiki, kajti Odalheim je nadaljevanje zgodbe z As Yggdrasil Trembles, govora pa je o novem svetu po propadu starega.