Valuk sestavljajo štirje osebki, ki igrajo black metal. Zasedba izhaja iz Idrije in ima za seboj že dve studijski izdaji, in sicer samonaslovljen EP in debitantski album z naslovom Kri gotove smrti, o katerem bo na tem mestu tekla beseda.
Med spoznavanjem dotičnega ploščka sem lahko dokaj hitro ugotovil, da je album zgrajen na zelo nalezljivih melodijah in ritmih, ki gredo hitro v uho in tam tudi relativno dolgo odmevajo. Plus točka torej, ki je marsikateri drugi album ne premore. Toda ta blagoslov se je tako hitro, kot se je pojavil, deloma izkazal tudi kot prekletstvo. Zakaj? Tole bo zdaj res zvenelo čudno: komadi so resnično tako zelo neposredno nalezljivi, da po nekajkratnem zaporednem poslušanju začnejo tako rekoč najedati. O čem zdaj to govorim? Od kod sem zdaj to pobral? Se naj albuma torej izmikate kot hudič križa? Nikakor ne! To samo podkrepi dejstvo, da je album resnično poslušljiv, in pomeni, da morda ni namenjen številnemu zaporednemu poslušanju. Ko sem se namreč n-tič z mp3-predvajalnikom v ušesih odpravil na naš hrib in tokrat kot stalnega spremljevalca nisem izbral Krvi negotove smrti, temveč sem poslušal naključno izbrane komade (beri: imel sem vklopljeno funkcijo »shuffle«), se je zgodilo nepričakovano. Predvajalnik mi je med drugim ponudil komad Sel zla, ki sem ga presenetljivo hitro prepoznal med vsemi ostalimi klasikami death in black metala na predvajalniku. Mislim, da band s tega vidika svojega dela ni mogel opraviti bolje.
In zakaj hudiča je album tako zelo nalezljiv? Na prvo mesto bi postavil slovenska besedila oziroma v slovenščini odpete refrene. Besedila, ki se ukvarjajo s slovensko zgodovino in staroslovansko kulturo, nikakor ne bi mogla biti bolje glasbeno upodobljena, saj ima poslušalec med doživljanjem albuma dejansko občutek, da posluša slovenski black metal. In kakšen naj bi ta bil? Pojma nimam, vendar vem, da ne sme zveneti kot nekaj, kar prihaja iz Skandinavije ali katerega koli drugega centra metala. Kri gotove smrti je instrumentalno svoja zgodba, tako kot zgodovina Slovencev, v najboljšem primeru je možno Valuk primerjati z The Stone, ki že leta zasedajo prestol srbskega black metala. Sicer pa me v celotno krvavo pripoved vpeti kitarski riffi vedno znova vržejo nekam sredi naših gozdov, kjer po mojem album tudi najbolje pride do izraza. In da za konec stvari še nekoliko konkretiziram: Kri gotove smrti je srednje hitro do hitro odigran black metal z visoko mero epskosti. Določene kitarske melodije izpadejo včasih nekoliko depresivno, spet druge bolj melanholično, a ne glede na temo je band ves čas osredotočen na čustveno vpletanje poslušalca v svojo pripoved, s čimer doda albumu visoko mero dodane vrednosti.