Vektor. Vam je ime kaj znano? KreatOR, DestructOR, AgressOR, Fantom WarriOR itd., itd. Definitvno thrash stare šole, si mislite … Zadeli ste, le da so bili člani banda rojeni, ko je bila dotična zvrst (že skoraj) na vrhuncu popularnosti, v zlati drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Ameriški mladci, ki sebe definirajo kot sci-fi thrash metal band, so se po nekaj demo posnetkih in slabo sproduciranemu prvem albumu končno odpravili v resen studio in ob očitnem navdušenju nad Dark Angel, Forbidden, Sacrifice itd. ter predstavniki stare nemške šole, predvsem tiste, bolj agresivne (Assasin, zgodnji Kreator, Darkness) posneli ploščo, ki se ponosno postavlja ob bok novim izdajam ostalih thrash odkritij zadnjih let (»odkritja« interpretirajte po lastnih merilih).
Že naslovnica sama nam pove s čim bomo naslednjih, pozor, sedemdeset minut imeli opravka: socialne tematike, vesolje, apokalipsa ter pure speed and agression! Komadi so zares glavotrgajoče mojstrovine do potankosti dodelanih riffov, ki se v določenih segmentih ne branijo niti zasanjane akustike, kontrastno vplivajoče na sicer res brutalne, »take no prisoners« zvoke galopirajočih kitar, ki režejo bobniče, neusmiljeno, kot motorka les. Pozitivno (sicer nepričakovano) presenečenje so zagotovo kitarski synthi, ki asociirajo predvsem na Nocturnus, takisto pa jih na momente zanese v fusion vode, kjer se čuti vpliv Cynic.
Implantirani anti-melodični atonalni DNK kitaristov se razsvetljujoče kaže skozi celoten plošček, basa pa na žalost konkretno primanjkuje. Zvokovni primankljaj vitalnega dela ritem sekcije popravljajo naspidirani bobni (zvok snarea je odličen, za razliko od zvoka prehodov, veliko je uporabe ride činele, ki vseskozi dvojno udarja), ki na trenutke zaplujejo v tuje vode – teritorije drugih žanrov (tu nas bobnar navduši z nekaj blast beati, počasnim božanjem kož z »metlicami« pri clean delih itd. ter pozitivno čudnimi ritmi za podlago »Helloweenovskih« dvoglasij). Agresivni, »hreščeči« vokal, gibajoč se nekje med napadalno agresijo Klinka, Rineharta, Roberta Gonnelle, Schmiera ter glasovi destruktivne obsesije določenih black metal vokalistov (predvsem visoki kriki spominjajo na Ihsahna), je v bistvu edina točka kompozicije, ob katero se lahko upravičeno obregnemo. Vedno ni umesten, včasih daje nergaški občutek, ker je enostavno prenasičen. Tempo 220 – 240 ter na splošno komadi, ki bodo vaša slušna organa utrudili do onemoglosti so razlogi, zaradi katerih boste glavo težko obdržali mirno na ramenih. Medtem bo iz zvočnikov še vedno odmevala izključno v črno odeta distorzija uničujočih kitar, katere glavna aduta sta Oblivion in genialni, trinajst in pol minutni ep Accelerating Universe, pravi lekciji epskega tehničnega thrasha, s primesmi izvenzemeljskih zvokov, black metal pasaž in še česa. Neobičajno, a daleč od slabo (pod)povprečnega. Vektor se bodo zasidrali v vaših ušesih za naslednjih 24/7. Kvalitetno, neokrnjeno (v stilu Forbiddenovskega »inteligentnega, možganskega« metala) vam bodo mladci zadali smrtonosno thrash injekcijo, s katero boste, upam da, okužili še koga. Kuga se je vrnila in po nuklearnem uničenju že čakamo na novo, ki bo, kot izgleda, ponovno nastopila kaj hitro!
Če ste fan katerega izmed zgoraj omenjenih bandov ali nasploh kvalitetnega, brezkompromisnega razmišljujočega / osveščujočega / tehničnega thras-a (s prizvokom nemške vokalne brezkompromisnosti) v stilu Atheist, zgodnjih Anacrusis, Watchtower, Blind Illusion itd., vseh v peti prestavi, ki ustavljajo samo ob Voivod izvozih, potem vam priporočam, da se odpravite do prve lokalne metal prodajalne in kupite novo Vektor izdajo. Vstavite plošček v predvajalnik in začupajte. Sedemdeset minut furiozno destruktivnega razbijajočega metala (s primesmi death, black, progresivnega metala) vas bo popeljalo do cerebralnih vrhuncev metalskih občutij, posneta minutaža pa je v bistvu že sama po sebi svojevrsten dosežek.

Tilen