Redko pričakujem kakšen novi album s takšno nestrpnostjo, kot sem pričakoval Ember Breather enočlanske zasedbe Veldes z Bleda. Tilen je dvignil pričakovanja z EP-jem Skyward in splitom z Black Autumn resnično visoko, kar bi se lahko tudi hudo zalomilo.
Pa se k sreči ni. Ember Breather ponuja točno to, kar lahko poslušalec pričakuje na podlagi predhodnih izdaj. Ta okoliščina pa je pravi dvorezen meč, saj podobno ali poznano vzdušje lahko marsikoga pripelje do zaključka, da album pač ponuja premalo drugačnega ali novega. Temu sicer tudi je tako, vendar se osebno s tem ne obremenjujem kaj dosti, saj so Tilnovi izdelki zmeraj stavili na čustva, ki jih tudi z aktualnim ploščkom zna odlično aktivirati. Pet pesmi na Ember Breather ni za razumeti kot pet neposrednih blackmetalskih udarcev na gobec, se pravi kot pet nalezljivih komadov, ki si jih človek privošči za pumpanje dobre volje pred petkovo ali sobotno zabavo. Dotičnih pet žalostink je treba konzumirati v mirnem okolju, najbolje v samoti, pogojno v družbi osebe, ki misli in čuti podobno in se zna na določene trenutke recenziranega celovečerca tudi ustrezno odzvati. S tem mislim predvsem na percepcijo v tišini, brez nevmesnih vprašanj o vremenu, službi ali prošenj za podajo te ali one pijače. Takšne stvari je treba opraviti med posameznimi komadi, najbolje pa kar pred in po zaključenem albumu.
Ko se torej poslušalec pravilno pripravi na nekaj več kot 40-minutno potovanje po lastnih mislih, ga Ember Breather v znanem slogu zaposluje z minimalističnimi in repetitivnimi melodijami, ob katere se zna marsikdo spotakniti iz dveh razlogov. Prvi bi bila dolžina pesmi, ki v povprečju meri osem minut. Skupaj z drugo »težavo«, ki se imenuje minimalizem, pa zna vse skupaj zveneti dolgočasno in razvlečeno. Pač odvisno od tega, ali vam tovrstni black metal, ki s kompozicijskega vidika močno spominja na album Filosofem od Burzum, sploh sede in ali vam je Tilnova interpretacija tega všeč. Meni je s klaviaturami in akustično kitaro obogaten melanholični burzumski slog zelo všeč, zato mi tako rekoč razvlečene melodije drugega studijskega albuma iz hiše Veldes zmeraj minejo prehitro.