Ustanovitev banda leta 1994, v letu 1998 prva uradna izdaja, EP z naslovom Hedniskhjärtad, in prvenec Till Fjälls, moj osebni alfa in omega viking/pagan/folk/black metala. Začuda ne z Norveške, a vseeno iz mrzle Skandinavije, natančneje s Švedske. Govora je seveda o projektu Vintersorg, za katerim od leta 1999 ne stoji več le eno, temveč dve imeni. Zasedba ostaja enaka, tradicija izdajanja izključno studijskih albumov pa prav tako. Orkan je osmi studijski album po vrsti in hkrati tretji album omenjenega dueta, ki je kadarkoli zazvenel iz mojih domačih zvočnikov. Po nadvse prečudovitem, genialnem, surovem in krasno melodičnem Till Fjälls, je njegov naslednik Ödemarkens Son poskrbel za hladen tuš, ki je iz mene pregnal ves interes po poslušanju česarkoli drugega iz hiše Vintersorg.
Nato pa je nastopilo leto 2012 in kratko obdobje pomanjkanja nove glasbe, amatersko-poklicna novinarska radovednost pa je postala ravno dovolj velika, da me je premamil Orkan z Norveške. Toda kaj kmalu sem ugotovil, da poletna vročina načenja duhove tudi po severni Evropi, saj Orkan ni prinesel želene svežine. S seboj je prinesel kvečjemu povprečen do soliden plošček, katerega zanimivi in spodbudni deli spominjajo na prvenec, ostali, malo manj zanimivi, pa tako ali tako niso pomembni. Seveda so vsakršni očitki zoper mojo kritiko zaradi nepoznavanja večjega dela diskografije Vintersorg povsem na mestu in jih tudi brez zadržkov sprejmem, a med poslušanjem albuma Orkan me preprosto bodejo podobni občutki, kot so me pri Ödemarkens Son. Več kot deset let kasneje so razlogi seveda drugačni, zaradi zvrsti čtiva, ki ga trenutno berete pa se spodobi, da svojo nejevoljo vsaj na kratko obrazložim.
Poleg že omenjene podobnosti zanimivih delov so moteči predvsem dolgočasni in preveč enolični clean vokali, ki na albumu prevladujejo, medtem ko so dinamične menjave precej redka zadeva. Oster in hladen black metal vokal, ki je v prejšnjem tisočletju zame predstavljal esenco tega banda, na Orkanu služi le še kot okras, ki pride premalokrat do izraza. Podobno velja za blackmetalsko obarvane kitare, ki se vedno pogosteje umaknejo nevtralnim in dolgočasnim kitarskim zvokom ali heavy metal solažam. Prav tako Orkan vsebuje premalo veselih, razgibanih, zabavnih melodij, ki jih spremlja tipična mrzla skandinavska atmosfera. Namesto tega Orkan ponuja zasanjane in razvlečene ritme, ki (me) nikakor ne prepričajo.
Pod črto novemu albumu enostavno manjkata vsaj en ali dva udarna in predvsem sveža komada, neka iztočnica, ki neveščemu poslušalcu pomaga vstopiti v njegov svet. Orkan bo namreč prepričal le najbolj vnete privržence, medtem ko bomo vsi ostali tudi po desetih ali petnajstih poslušanjih še vedno vprašljivo iskali smisel albuma.