Nov dokaz za vse tiste, ki kljub filmom Back To The Future še kar ne verjamete, da je potovanje skozi čas zares mogoče: Brazilci Violator so s prvencem Chemical Assault »prileteli« naravnost s konca osemdesetih, bržda zato, da današnji emo sceni pokažejo, kako se po thrashersko pravilno »zbrca riti«. Tokrat namreč zares dobite tisto, s čimer se dandanes propagira mali milijon »thrash« bandov – ultimate thrash metal, no compromise!
Slabih štirideset minut, kolikor Chemical Assault traja, mine v furioznem kaosu, ki nekoliko spomni na bande tipa Acrophet in pa predvsem Vio-Lence ter (prav tako prispele s časovnim strojem) Municipal Waste. Čuti se hardcore vpliv, kar naredi stvar še udarnejšo, komadi (ki se brezpogojno lotevajo ali socialnih tematik ali pa gre o thrashu) so na račun zajetnega števila riffov, ki na novo definirajo pojem »in your face« nemonotoni, nepredvidljivi, svoje pa dodajo še ultrahitre, eksplozivne (a kljub vsemu razvejane) solaže. Band vam dobesedno ne da dihati, saj agresivnost (ki je tu nastavljena na 110%) ne poneha vse do konca, o kakršnihkoli baladah tu ni ne duha ne sluha, z glasbo pa odlično sovpada tudi vokal, ki tokrat ni ne: a) growlanje, b) black metalsko kričanje c) jokanje emo bandov ali d) kombinacija vsega naštetega, temveč gre za pravi, »hrapavi« thrasherski vokal, ki bi ga do neke mere lahko primerjali s Cyclone pevcem Guidom Gevelsom na albumu Brutal Destruction. Vzdušja tokrat ne pokvari niti produkcija in dejansko so Violator izdali eno boljših thrash plošč zadnjega desetletja. United for thrash – enter the school of violence!

Boštjan