Voices of Ruin so ameriški predstavniki modernega melodičnega death metala, ki pa ideje za svojo glasbo črpajo pri skandinavskih predstavnikih prej omenjene zvrsti. To tudi sami brez težav povedo in njihov album Path to Immortality je nekakšen poklon tradicionalnim melodeath metal vižam. Fantje, ki jih vodita brata Tom in Dave Barrett, so svojo glasbeno pot začeli leta 2006, sama pa sem se z njimi srečala leta 2018. Voices of Ruin so namreč pred dvema letoma zmagali na tekmovanju US Wacken Battle in naše poti srečale so se na dotičnem nemškem festivalu. Že takrat so dokazali, kam pada njihova glasbena pripadnost, z letošnjo izdajo pa so to le dodatno potrdili.

Najprej še nekaj tehničnih informacij o omenjenem tretjem studijskem ploščku. Za naslovnico je poskrbel Pär Olofsson (Immortal, Revocation, Exodus itn.), za produkcijo pa Logan Mader (nekdanji kitarist zasedbe Machine Head). In ta je več kot odlična, pomembno pa je izpostaviti sledeče – fantje niso odkrivali neke tople vode. Ne bom rekla, da je album slab, saj je daleč od tega. Boste pa v komadih vsekakor slišali Amon Amarth, Omnium Gatherum, Insomnium, Children of Bodom, Arch Enemy in podobne »velikane« melodičnega death metala. Deset komadov, od tega instrumentalni intro in priredba komada Everlong (Foo Fighters), ponuja dobrih 45 minut žaganja.

Še enkrat moram izpostaviti res dobro produkcijo in pa mešanje modernega s klasičnim death metalom – pa tudi trasha ne manjka. Sicer je intro Other Side bolj umirjeno pozitiven in skoraj nekako pripravlja na veliko bolj moderne komade, kot pa so na albumu. A vseeno ne razočara že Carved Out. Klasične melodije, odličen vokal in žaganje brez prestanka. No, morda za kitarsko solažo tu ali tam. Pa še ta ne umiri komada, ampak je v ozadju med refrenom. Res je težko ne primerjati z bolj znanimi melodeath bandi s Severa, a vseeno bom to prepustila vam.

Hm, katerega še izpostaviti? Morda kar naslovnega, ki je eden izmed niti ne bolj mirnih, ampak bolj temačnih. Pa žal ne morem mimo dejstva, da zelo spominja na Amon Amarth. Tukaj je podobnost zelo očitna, tako z vokalom kot s samo sestavo komada. Vedno se ustavim tudi pri najdaljšem komadu albuma, ki je na dotičnem izdelku skoraj osemminutni Whispers. Ja, pričakovala sem neko skandinavsko sanjarjenje kot pri Insomnium. Rezultat pa je dejansko veliko bolj moderen in progresiven komad, ki sicer ima svojo minuto za umiritev, a ta ni moteča.

Kaj še povedati o samem albumu? Če vam paše skandinavski melodeath metal, potem so Voices of Ruin band, ki bo prevetril vašo playlisto, ne bo pa vsiljeval nekaj (preveč) novega. Band, ki ga dejansko rešuje produkcija in inovativnost ter moderniziranje v ustaljeni praksi, kar so tudi že dokazali z mnogimi turnejami po ZDA ter EU – upam, da jih nekega dne ponovno spremljam pod odrom.