Blackie Lawless ima v zgodovini heavy metal glasbe posebno mesto. Karizmatični velikan je namreč znan po svoji notorični muhavosti in menjavanju članov zasedbe (temu se ni izognil niti pred tole ploščo), obenem pa je odgovoren za nekaj najsijajnejših trenutkov epskega heavy metala, trenutno se nahaja v nizu izdaje odličnih studijskih albumov, ki traja že vse od začetka tega tisočletja, vendar pa je bil premor med solidnim Dominatorjem (2009) in tole ploščo dolg kar šest let, daleč največji premor med albumi v zgodovini skupine, kar je med oboževalci zasedbe vzbudilo številna vprašanja. Plošča je sedaj tu in vprašanje sledi - je bilo vredno čakati?
Odgovor je vsekakor DA! Blackie si je z Golgotho postavil še en spomenik heavy metal odličnosti. Golgotha je dodelana plošča, polna klasičnih W.A.S.P. momentov, tipičnih waspovskih riffov in seveda intenzinvega bobnanja, ki ga je leta 1988 v zasedbo prinesel Frankie Banali, od tedaj pa sta ga zvesto posnemala Stet Howland in Mike Dupke, ki je na tej plošči zgolj v vlogi gostujočega bobnarja, na turneji pa ga je že zamenjal Randy Black (Annihilator, Primal Fear). Največje presenečenje na plošči pa je sam vokal Lawlessa, ki zveni povsem sveže in ga kar razganja od moči, čez celo ploščo pa še vedno z veseljem razkazuje spoštovanja vreden razpon. Same skladbe so dodelane in verjetno izbrane izmed večjega števila skladb, saj Golgotha ne vsebuje mašil. Najsi gre za hitrejše heavy metal veselice, kot na primer Rast Runaway, ali čustveno intenzivno balado Miss You, povsod dobimo odlično spisan in vrhunsko odpet komad, ki ga s kitarskimi vragolijami ponovno podkrepi odlični Doug Blair, ki je dandanes verjetno naboljši kitarist, kar jih je Blackie kdaj imel ob boku (se opravičujem vsem fanom Chrisa Holmesa). Vrhunec plošče pa poleg pravkar omenjenih skladb predstavlja tudi zaključna pesem Golgotha, kjer Blackie skozi besedilo ponovno išče samega sebe, tokrat v okviru krščanstva (Blackie je namreč tako kot njegov »najboljši prjatelj« Dave Mustaine »born- again Christian«); no ja, pri svojih 59 letih bi se »fant« lahko že našel, bi lahko zlobno pripomnil.
Plošča tudi potrjuje, da so W.A.S.P. ostali W.A.S.P. Ena najbolj impresivnih diskografij heavy metala je s ploščo Golgotha dobila nov košček sestavljanke, ki več kot dostojno stoji ob ostalih dosežkih. Še največja pripomba gre pakiranju vinila tele zadeve; devet komadov je namreč razpotegnjenih na kar dve vinilni plošči in preprosta matematika da vedeti, da bo poslušalec plošče precej menjaval in obračal.