Warbringer so predstavniki t. i. thrash revivala, svoj prvi album War Without End so poslali v svet leta 2008. Za splošno razgledanost ter za vse tiste z akademskim pogledom na razvoj metala (in s tem povezano predalčkanje bandov): thrash revival pomeni obuditev thrasha iz osemdesetih let. Med uspešnejše primere obuditve poleg Warbringer spadajo še npr. Gama Bomb, Municipal Waste, Evile in Bonded By Blood (seveda so še kakšni, brez zamere, če sem pozabil na Angelus Apartida, Fueled By Fire, Lazarus. A. D., Havok itd.). In ne – niso vsi ti bandi iz Bay Area!
IV: Empires Collapse sem preposlušal dvanajstkrat. Zakaj ravno dvanajstkrat, me vprašate? Naključje. Pravzaprav sem se odločil, da album poslušam tolikokrat, dokler se mi ne bo v glavi ustvarila popolna slika o glasbi, ki jo poslušam. Tudi dvanajsto poslušanje ni pomagalo. V mislih sem imel namreč že vnaprej ustvarjeno »podlago« za recenzijo. Naj razložim. Glede na predhodne tri albume, ki so vsi iz istega legla, sem pričakoval, da bo tudi IV: Empires Collapse podoben svojim starejšim bratom, torej sem predvidel čisto »thrash-in-your-face« recenzijo, brez odmikov od začrtanih zapovedi žanra.
Že začelo se je »napačno« s pesmijo Horizon – epska večglasja?? Ne, to je bil le kratek obvoz, zdaj smo spet na pravi poti. A na vzporedni cesti – One Dimension (ne Direction ...) se celo pelje skozi heavy metal mesto, prek riffa Raining Blood. Vsaka pesem ima nekakšen ovinek, stranpot, a se kljub temu (na srečo) sliši, da so za volanom pravi ljudje. S tem namigujem na to, da je skozi celoten album, ki se od neothrasha odmika zdaj proti death metalu, zdaj proti rock 'n' roll kitaram, jasno, da so to Warbringer. Takoj jih prepoznaš iz poplave neštetih bandov te zvrsti. Zasluge gredo predvsem vokalistu Johnu Kevillu, ki je, poleg kitarista Johna Lauxa, ustanovni član banda. Johnu in Johnu na prejšnjih treh izdajah družbo na slikah delajo vsakič drugi obrazi …
Statistično so Warbringer torej z dvema Johnoma do sedaj zamenjali dva kiratista, dva basista in dva bobnarja. Na zvoku pa se je kadrovanje začelo poznati šele pri četrti izdaji, torej ni to razlog za drugačen zvok. Opozoril bi še na spremenjeno produkcijo, zdi se mi namreč, da je zvok manj surov in bolj zglajen, čist, a še vedno prepoznaven. Ta album je edini, ki je oštevilčen, morda je to simboličen pomen spremembe stila.
Vsem, ki jih še ne poznate, bi za začetek prej kot IV: Empires Collapse priporočil prva dva albuma – War Without End in/ali Walking Into Nightmares. Če vas tudi to ne prepriča, pa jih lahko v živo preverite drugo leto, ko bodo Warbringer delali družbo Iced Earth v Ljubljani.