Nekateri bandi igrajo na varno noto, ko se odločijo za korak višje, a While She Sleeps nikoli niso spadali med »generično«. Angleški kvintet si je kariero sestavil iz, kot sami pravijo, »zmedeno razmetanih« pričakovanj poslušalcev, saj njihova glasba sestoji iz mešanice trdega metala, grlenega hardcora in spevnih refrenov, ki polnijo arene. K vsemu skupaj pa je dodalo precej eksplozivnih 15 let njihovega življenja na glasbeni sceni. Že njihov zadnji album So, What? (2019) je pri poslušalcih prinesel velik uspeh, sama glasba pa je bila opis vztrajnosti, odločnosti in samozavesti. Izdaja jim je prinesla tudi nominacije s strani Metal Hammerja in zmago v kategoriji Best Album na takratnih izborih za Heavy Metal Awards. Želja ob SLEEPS SOCIETY pa je nadgradnja tega uspeha. Za snemanje in finiširanje produkcije je poskrbel Carl Bown, veliko dela pa so metalcoraši opravili tudi sami. Na ploščku sta sodelovala tudi Simon Neil (Biffy Clyro) ter Deryck Whibley (Sum41), po mnenju mnogih pa naj bi bilo to leto za zasedbo, ki je v 15 letih konstantno redefinirala moderni metal, izjemno uspešno, SLEEPS SOCIETY pa eden izmed pomembnejših albumov. Le-ta je zasedbin tretji album, izdan pod okriljem lastne založbe Sleeps Brothers, pri distribuciji pa jim pomagajo še Search and Destroy, Spinefarm, UNFD in Universal Music.

Fantje so se tokrat lirično usmerili v zelo osebno čustveno, inspiracijsko, a po drugi strani temačno in jezno tematiko. Prav zato boste na albumu našli balade, ki so rahlo depresivne, in eksplozivne hite, nabite z negativno energijo. Zaradi morebitnih »triggerjev« je vredna tudi opazka, da so vsi naslovi na ploščku namensko napisani z velikimi črkami. Otvori ga ENLIGHTENMENT(?), ki z nekako zadušenim motivacijsko-napadalnim govorom in takojšnim izjemno melodičnim prepletom growla in cleana napove prav tisto, o čemer sem pisala v začetku. Komad, ki v nas izzove željo po skakanju in kričanju, petju v nabito polni dvorani, polni potu in ekstaze. Instrumentalno gre za izjemno precizno razdeljene vloge in odlično produkcijo, ki ne duši z breakdowni, če pa se že pojavijo, niso suhoparni. YOU ARE ALL YOU NEED me izjemno spomni na starejše izdelke prav tako britanskih Architects, zato na tej točki vsem morebitnim poslušalcem omenjene zasedbe, ki še ne poznate While She Sleeps, priporočam, da jih pričnete spoznavati. Ponovno gre za zelo »hype« komad, s sicer morda generično in že slišano melodijo v tej zvrsti, a vsekakor je material za novo himno, ki se bo poslušala še in še.


SYSTEMATIC je eden izmed bolj »modernih« komadov, saj so fantje vključili že kar redno podporo elektronike, ki vsaj zame pesmim doda globino in dodaten »beat« ter se poveže z bobni in kitarami, ki pa so tokrat bolj v ozadju. NERVOUS je prvi počasnejši izdelek celovečerca, pojavi se klavir ter gostujoči vokalist Simon Neil. Kljub uporabi elektronike je tokrat pesem veliko manj ritmično nabita, a vseeno prijetno zapolnjena, kar poskrbi za dodaten dvig energije. Tudi ko se zgodi umiritev, ko kitare izginejo in ostane samo elektronika, bobni in tih vokal, ne pogrešam ničesar drugega. Že ob tretjem naslovu je jasno, da gre za izjemno premišljen izdelek, v katerega so fantje vložili veliko časa in znanja. Ko zaključi klavir, je čas za PYAI – melanholija, vesoljski zvoki, instrumentalni break, ki najavi KNOW YOUR WORTH (SOMEBODY). S tem smo prešli v drugo polovico ploščka, ki v skoraj 45 minutah ponudi enajst komadov. Ponovno energijsko, a melodično nabite dobre štiri minute, ki s precej clean vokala in agresivnimi napadi growla sodijo v zlato sredino, če lahko temu rečem kar angleškega modernega metalcora. Pri NO DEFEAT FOR THE BRAVE je sodeloval še drugi gost, Deryck Whibley (Sum41). Če ste zaradi tega pričakovali skok v preteklost z dozo ameriška punkrocka, žal ni tako. Delež Sum 41 boste slišali, a je rezultat nekaj, kar se z dotično zvrstjo zgodi, ko jo čas povozi in razvije v to, kar predstavljajo WSS. DIVISION STREET je tista klavirska balada, ki je postala obveza na vseh modernih izdajah. Skupinsko obogaten vokal, klavir. Enostavno. Naslovni SLEEPS SOCIETY se spogleduje z elektroniko in poliritmi ter tako počasi širi mejo nečesa ustaljenega. CALL OF THE VOID, je še zadnji klic po svobodi, po izhodu iz nove realnosti »lockdownov«, s katerimi se srečuje cel svet. Vokalno je tokrat zato veliko več skupinskega petja, ki je vedno v ospredju, instrumentalno pa je verjetno eden izmed manj nasičenih komadov. Zaključni, zanimivo naslovljeni DN3 3HT je klavirska pesem, ki jo spremlja šumeči nagovor, šumeča izpoved vsakega izmed članov banda – zakaj so glasbeniki, kaj jim glasba pomeni, kaj jim pomenijo poslušalci, kaj jim pomeni ta plošček … vsak se zahvali na svoj način. Vsekakor zelo zanimiv zaključek, zelo oseben in drugačen. Morda nekaj, kar vsak poslušalec celo potrebuje na tej točki. Fantje tako nagovorijo direktno vsakega izmed nas in dajejo občutek, da je plošček napisan samo zate. Zame. Upam, da bo vsak v SLEEPS SOCIETY našel izhod iz speče kulture, v meni vsekakor vzbudi nek žalostno/vesel, grenko/sladek občutek. Plošček je zelo čustven, a tako kvaliteten, da je želja po koncertih še toliko večja.