Potem ko so se White Wizzard dokončno razšli z vokalistom Wyattom Andersonom, je bilo nekaj dvomov, kaj bo prinesel nov studijski izdelek. Kar se vokalnega dela tiče, seveda. Ni bilo bojazni, da Jon Leon ne bi napisal še enega pravega, klasičnega heavy metal albuma; vprašanje je le bilo, kako bo nadomestil nekoliko specifičen, fantastičen vokal. A vsak strah je bil odveč. Joseph Michael je tipični ameriški frontman z odlično tehniko petja, impresivnimi visokimi vokali in širokim razponom. Bratranec Ronnie James Dio bi bil gotovo ponosen nanj, če bi slišal njegovo predstavo na tem albumu.
White Wizzard so na Flying Tigers pokazali nekaj novih kvalitet in nekoliko razširili svoj glasbeni spekter, na tem albumu pa poti niso nadaljevali v tej smeri. The Devil's Cut ne pozna nobenega »eksperimentiranja«; album sloni na direktnih, čistih heavy metal himnah, z dodatkom dveh skladb, ki močno stremita k melodični hard rock sceni osemdesetih iz »Mesta angelov«. Po uspelem uvodnem instrumentalu Forging the Steel na polno udarijo s Strike The Iron, kjer se že takoj opazijo vse kvalitete Josepha Michaela. Ta se odlično znajde v razgibani, energični himni, odpoje izredne »screame«, kar ponovi v novem vrhuncu albuma, Lightning in My Hands. To je njihov Iron Maiden komad z vrhunsko kitarsko predstavo, galopirajočim ritmom in markantnimi melodijami. Naslednja, mid-tempo himna Steal Your Mind, bi lahko bila poklon Ronnieju Jamesu Diu. Tako kot zaključna The Sun Also Rises je to edina skladba z nekoliko epskega pridiha, kar je manjša hiba tega albuma. White Wizzard so sposobni narediti bolj raznolik, tudi zahtevnejši klasični heavy metal album, kar na primer počnejo Iced Earth, Iron Maiden. Prvenec Over The Top je bil dokaz, da znajo narediti album samih heavy hitov in tega jim ni treba ponavljati. Čeprav je The Devil's Cut kot tak odličen, tako prepričljivega albuma v takem stilu ne bodo več naredili. Nekaj drznejših, a smelih potez, ki so jih povlekli pri Flying Tigers, tudi tu in v nadaljevanju ne bi škodilo.