Izven meja Italije založba s predstavljanjem kot »simphonic power metal at it's best« bandu Wind Rose in njegovemu prvencu Shadows Over Lothadruin zagotovo dela več škode kot koristi. Že zaradi samega omenjanja žanra marsikdo naredi velik ovinek okoli banda in njegove glasbe. A nekoga, ki je stilsko veliko, veliko bližje Shadow Gallery, Dream Theater, Angri, Symphony X in v določeni meri tudi Blind Guardian kot pa Rhapsody ali Thy Majestie, bi bilo smiselno predstaviti nekoliko drugače. Sploh, ker gre za relativno nov in neznan band, ki ima potencial pridobiti poslušalstvo še kje drugje kot le doma.
Shadows Over Lothadruin je konceptualen, »pravljičarski« album, navdih zanj pa so najverjetneje dobili kje drugje kot pri Tolkienu. Nekaj orkestracije in simfonike je sicer prisotne, a ta igra bolj obrobno vlogo in je vključena le po potrebi. Glede na zastavljeni koncept bi pričakovali več pompoznosti in dramatike. Vsaj nekoliko večja prisotnost slednje bi lahko dobro vplivala na celotno podobo, tako pa albumu manjka nekaj tistega potrebnega dramatično-epskega naboja, ki dvigne zanimivost zgodbe. Njen potek povezujejo krajši nagovori, v skladbe pa Wind Rose vključujejo dosti akustike, tudi v obliki klasičnih folk metal elementov. V določenih delih v ospredje stopijo tehnično zahtevnejše progresivne metal pasaže, nikoli pa ne zapostavljajo potrebne melodike, saj namesto udarnosti in moči večkrat dajo prednost »feelingu«. Bolj kot album v celoti tu prepričajo le določene skladbe, v nekaterih drugih pa kakovost in zanimivost padeta. Tudi kar se tiče aranžmajev in same zasnove koncepta, album ne sodi med tiste, ki bi v kategoriji konceptualnih stopili iz solidnega povprečja. Mogoče jim to uspe kdaj v prihodnosti z nabrano kilometrino in pridobljenimi izkušnjami.