RECENZIJE

21. 8. 2020
Within Destruction - Yōkai
Ultra Heavy Records, 2020

Ker je Japonska daleč in je potovanje trenutno oteženo, so se fantje iz Within Destruction odločili, da nam vsaj v glasbeni obliki približajo Daljni vzhod. Na prvi pogled so to naredili z naslovnico oziroma artworkom svojega najnovejšega albuma Yōkai, ki spominja na japonski svet mang in animejev. Ko pa pogledamo bolje oziroma ko albumu, ki nosi številko štiri znotraj bandove diskografije, tudi prisluhnemo, pa je možno tudi v glasbi zaslediti vpliv daljne Japonske.

A kdor je zdaj nasedel mojim namigovanjem in se ustrašil, da so se Within Destruction žanrsko povsem oddaljili od deathcora, naj bo pomirjen. Deathcore ali slamming death metal je še zmeraj glavna sestavina recenziranega albuma Yōkai, le da je ta, kakor smo to od Within Destruction že tudi dolgo vajeni, obogaten z različnimi za metal atipičnimi glasbenimi vplivi. Medtem ko se določeni bandi zaradi boljše prodaje oziroma komercialne uspešnosti obračajo proti Nemčiji ali Ameriki, so se Within Destruction pač odločili za Japonsko. Po načelu »baba čula, baba rekla« naj bi bili Jeseničani ravno tam s svojim predhodnim albumom Deathwish več kot odlično sprejeti, kar je band očitno želel z aktualnim ploščkom še nadgraditi. Zato sodelovanje s tamkajšnjimi glasbeniki, kot je Ryo Kinoshita iz japonske deathcore zasedbe Crystal Lake, ki je sodeloval pri naslovnem komadu, ne preseneti, temveč zgolj podčrta zgoraj opisane težnje.

Toliko bolj pa preseneti, da se je zasedba odločila za sodelovanje z raperji Bill $Aber (pri komadu Harakiri) in TYOSiN ter Kamiyada (pri komadu B4NGB4NG!!). Osebno tega koraka nikakor nisem pričakoval, ga pa nadvse pozdravljam, saj mi pričujoča kombinacija deathcora in trapa (podzvrst hip-hopa) nadvse odgovarja. Na ta način je band svojemu poslušalstvu ponudil nekaj novega, hkrati pa lahko ostane pri že uveljavljenem žanru in se mu pri tem ni treba ponavljati.

Z na novo vpeljanim vplivom pa je band odprl vrata tudi nekoliko drugačnemu groovu, ki ga osebno najbolje poznam in največ konzumiram pri domačih djent death metalcih Morywa. Dotičen vpliv se mi zdi najmočneje zaznaven pri komadu No Way Out, sicer pa je prisoten pri skorajda vseh komadih. Malevolent za njim preseneti s solažo po heavymetalsko, medtem ko se spusti band z Alone v numetalske vode v slogu Slipknot.

Band očitno dejansko dela, kar se mu zljubi, in se pri tem ne ozira na pričakovanja poslušalstva, kar mu med komadom Hate Me tudi da jasno vedeti: »We don’t give a fuck about you.« Zato jih boste sovražili ali pa enostavno ljubili, ker so tako neposredno iskreni do sebe in do vseh okoli sebe. Če vprašate mene, je Yōkai bandov najboljši album do zdaj.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
22. 6. 2022
Deathspell Omega - The Long Defeat
Recenzija
17. 6. 2022
Kreator - Hate über Alles
Recenzija
14. 6. 2022
Yezdin - Modra veda
Recenzija
9. 6. 2022
Ufomammut - Fenice
Recenzija
6. 6. 2022
Absent in Body - Plague God
Recenzija
3. 6. 2022
Iz ropotarnice: Heathen - Breaking the Silence
Recenzija
1. 6. 2022
Amorphis - Halo
Recenzija
31. 5. 2022
Hypermass - Empyrean
KONCERTI & FESTIVALI
28. 6. 2022
Alice Cooper, Michael Monroe
Stadthalle, Dunaj, Avstrija
28. 6. 2022
Mastodon, Kvelertak, Baroness
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
30. 6. 2022
UK Tech-Fest 2022
Newark, Združeno kraljestvo
1. 7. 2022
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2022
Graščinsko dvorišče, Laško
2. 7. 2022
Whitesnake, Steel Panther
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
5. 7. 2022
Five Finger Death Punch
Sportarena, Budimpešta, Madžarska