10. obletnica Dirty Skunks

Kot ponavadi pred obiskom koncerta, sem tudi tokrat v mislih zbiral ideje in besede, ki bi mi morebiti kasneje pri pisanju reportaže pomagale kar najbolje ubesediti klimo, performans in še marsikaj drugega tekom tega večera. Ob tako posebnem in pomembnem mejniku, ki ga te dni praznuje društvo Veseli dihurčki oziroma Dirty Skunks, sem se seveda zavedal, da bom tokrat pri brskanju po besednem zakladu moral na plano potegniti superlative, ki po eni strani ne bodo smeli zveneti osladno in obrabljeno, po drugi strani pa bodo morali izražati ustrezno mero spoštovanja, zahvale in podpore za prispevek k razvoju alternativne glasbeno-koncertne kulture na slovenskih tleh.
Toda po ogledu polurnega dokumentarca z naslovom Dekada smrada, ki je bil poleg zbirke zabavnih promocijskih videospotov za pretekle koncerte Dirty Skunks nekakšen otvoritelj večera in katerega si je ogledala okoli tretjina vseh navzočih, medtem ko so ostali še stali pred dvorano, čakali pri blagajni na svojo vstopnico ali se s kozarcem najljubše pijače v roki burno zapletli v to in ono debato s starimi znanci, sem moral svoje prvotne načrte in ideje popolnoma zavreči. Kajti kaj lahko človek ob pohvalah iz ust nekaterih najpomembnejših akterjev (ekstremne) alternativne glasbene scene v Ljubljani ali celo Sloveniji sploh še doda? Da zahvale nekdanjega ljubljanskega župana Zorana Jankovića sploh ne omenjam. Zato sem se odločil, da bom na kratko navrgel nekaj številk … Dirty Skunks sta v zadnjih desetih letih organizirala v povprečju tri koncerte na mesec, kar skupno našteje okoli 300 koncertov ter okoli 600 slovenskih in tujih glasbenih skupin, katerim sta omogočila nastop na različnih ljubljanskih odrih, ob tem pa v povprečju zaslužila le za »pivo in sendvič« … če sta imela srečo. Kot obiskovalec približno desetih odstotkov teh koncertov se za toliko nesebičnega in požrtvovalnega angažmaja iz vsega srca zahvaljujem!
Tako, sedaj pa h glasbenemu dogajanju na odru … Kot večina sobotnih obiskovalcev sem tudi sam zelo veliko časa preživel pred dvorano, kjer sem z množico že dolgo nevidenih znanih obrazov kramljal o aktualnem dogodku, starih časih ter bog si ga vedi čem še. A kljub temu mi je ostalo dovolj časa, da sem preveril vseh pet nastopajočih skupin. Kot prvi glasbeni akt so nastopili domači Dead Dildo Drome. Po pričakovanjih, ki so temeljila na videnem in slišanem s spleta, je bil njihov nastop zelo dinamičen – fantje so se na odru takoj počutili kot doma in tako vlogo prvega banda večera odigrali zelo dobro. Po drugi strani pa jih je prišla pogledat tudi odlično razpoložena in številčna publika, ki jim je tekom nastopa dajala vso možno podporo. Nastop Dead Dildo Drome je bil relativno kratek; po približno tridesetih minutah oziroma šestih komadih so zapustili oder ter dodobra ogreto publiko.
Kot drugi nastop večera so sledili pank rokerji Backstage iz Ljubljane. Sicer nisem velik poznavalec te zvrsti, čeprav že od malih nog naprej nisem nikoli prenehal s poslušanjem tudi tovrstne glasbe. Toda nastop Backstage je bil po mojem subjektivnem mnenju z glasbenega vidika najšibkejši. Seveda pa je te moje osebne domneve popolnoma povozila publika, ki je s podobno pozitivnostjo kot na Dead Dildo Drome reagirala tudi na Backstage. Moram pa omeniti, da se je publika v dobršni meri menjavala v skladu z nastopajočimi bandi oziroma glasbenimi zvrstmi, ki so jih le-ti zastopali.
Še zadnji domači nastop je sledil okoli pol desete zvečer. Oder so zavzeli slovenski melodični death metalci Sweet Sorrow. Čeprav so Ljubljančani na sceni že vrsto let, mi je nekako uspelo, da sem se šele ta petek prvič utegnil seznaniti z njimi. Glede na slišano in videno je bil kvartet zame največje presenečenje večera. Fantje so pravi profiči, saj brezkompromisno obvladajo inštrumente, pomanjkanja idej ali treme na odru pa ni bilo možno zaznati niti za sekundo, kar je opazila tudi dobro napolnjena dvorana, ki jih je nagradila z bučnim aplavzom. Za vse, ki se niste uspeli prebiti do stojnice z merchandiseom, pa še zanimiva informacija: Sweet Sorrow so poleg majic, zapestnic, albumov in še marsičesa prodajali tudi svojo medico in žganje z vloženim feferonom. Vsa čast!
Po nastopu Sweet Sorrow je bil na vrsti prvi band iz tujine; nastopili so srbski pankerji Trula Koalicija. V tem kontekstu moram potrditi post enega naših forumašev, ki je na kratko zapisal: »Punksi : Metalci = 1 : 0 ( v mislih imam publiko, hehehe... )« Kot dober poraženec moram brez sramu priznati, da je bila pankerska publika dosti bolj vidno zadovoljna. Ves čas nastopa Srbov so namreč divjali, moshali, peli, skandirali, ploskali, žvižgali ...
A vendarle menim, da se tudi metalci kljub manjšemu številu nismo odrezali slabo, še posebej med nastopom zadnjega in glavnega banda večera, Norvežanov Vulture Industries. Njihov nastop ni bil toliko koncert kot cirkuško-gledališka predstava z različnimi namernimi in nenamernimi humorističnimi vložki. Toda o tem, da Vulture Industries ne nudijo zgolj klasičnega odrskega nastopa, smo se v lanskem letu po zaslugi Veselih dihurčkov že lahko dodobra prepričali. Štirje »bosonožci« in bobnar v prvi vrsti pritegnejo pozornost z za metalske kroge nenavadno opravo: rjave hlače, bela srajca, »hozentregerji«. Poleg tega pa je med samim nastopom pevec tisti, ki posebnost glasbe norveškega kvinteta podčrta z maničnimi pogledi, različnimi igralskimi vložki in zanimivimi rekviziti (stolom, staromodnim reflektorjem, zanko za obešanje …). Kot napovedano pa je na petkovi predstavi skupaj z Vulture Industries nastopil tudi Hoest (Taake), ki se je skupini na odru pridružil dvakrat – prvič na nekoliko neroden način s črnim ogrinjalom in kapuco čez glavo ter nato kasneje, proti koncu nastopa, s sončnimi očali v slogu Satyra (Satyricon). Obakrat je gostoval kot vokalni pendant glavnemu pevcu, katerega je v okviru kratke gledališčne uprizoritve pravzaprav nadvladal. Ta kolaboracija je bila eden od zgolj treh posebnih nastopov, ki jih je norveška naveza izvedla to sezono. A koncert Vulture Industries v Kinu Šiška je predstavljal tudi edinstveno darilo za slovensko publiko, saj se je skupina s posebno točko poklonila avantgardnemu projektu Devil Doll, ki sicer (vsaj javno) že kakih petnajst let ni več aktiven, je pa zato predvsem v oddaljeni Norveški nadvse cenjen. Na koncu je šesturni dogodek minil, kot bi trenil z očmi. Dirty Skunks so pripravili rojstnodnevno zabavo, kot se šika, saj se je kar trlo poznanih obrazov, predvsem pa je bilo lepo videti navdušene predstavnike različnih alternativnih subkultur na skupnem eventu. Poleg glasbene ponudbe smo se lahko v Kinu Šiška nagledali še celostenske razstave letakov in plakatov številnih koncertov, ki sta jih Dihurja organizirala tekom zadnje dekade. Kar se prihodnosti tiče, pa nas pod taktirko Dirty Skunks še isti mesec čaka pester nabor koncertov, ki bodo zadovoljili marsikaterega glasbenega sladokusca.