REPORTAŽE

15. 11. 2023

Anal Vomit / Monoliyth / Rebaelliun / Exitium

Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor / 10. 11. 2023

Delo in trud bosta dolgoročno zmeraj poplačana. Resda se včasih posledice določenih dejanj ne vidijo takoj, a spremembe pridejo počasi, vendar zagotovo. In tako opažam, da kakovost ali zanimivost bandov, ki prihajajo zadnja leta v Maribor, ponovno narašča. Za to so seveda v prvi vrsti zaslužni organizatorji, ki vztrajno nadaljujejo svoje delo, posredno pa tudi (mi) obiskovalci, ki z lastno prisotnostjo potrjujemo smotrnost početja organizatorjev. Med slednje seveda štejem tudi Defenders of Metal Maribor, ki so v poplavi petkovih metal koncertov opozorili nase z zame najbolj privlačnim programom. Ta je bil v Dvorani Gustaf videti tako:
 
20.00 Exitium
21.00 Rebaelliun
22.00 Monoliyth
23.00 Anal Vomit
 
Časovnica se je med večerom sicer nekoliko spremenila, a vrstni red nastopajočih je ostal enak, tako da smo lahko točno ob pol devetih zvečer na odru že ugledali »namazane« Italijane. Po nekaj komadih sva se s kolegom sicer začela spraševati o vzrokih uporabe make upa, a potem je čistokrvno zveneči death metal le postal malenkost bolj črno obarvan, tako da je vse skupaj dobilo smisel. Sicer pa so Exitium ponudili zelo kakovosten nastop, ki se je v celoti vrtel okoli njihovega edinega studijskega izdelka, dolgometražnega albuma Imperitous March For Abysmal Glory. Med njegovo predstavitvijo mi je v uho najbolj padel komad The Sinister Sedition. Ta vsebuje zelo nalezljiv uvod, ki gre hitro v uho in tam tudi ostane. In zdaj, ko poslušam ta album oziroma to pesem še doma, dejansko slišim in razumem, čemu so bili Italijani namazani in kako drugače so v resnici zveneli. Po točno pol ure so Exitium kot odrezano zapustili oder in nam tako skorajda v celoti predstavili prvenec.

Nekoliko več minutaže je že bilo rezervirane za drugi band večera. Rebaelliun je čistokrvna death metal zasedba, ustanovljena leta 1998. Basist in pevec Bruno Añaña, ki se je bandu pridružil kot zadnji član trenutne postave, je to dejstvo sicer omenil, a nekoliko manj poudaril, da band večji del tega časa, in sicer med letoma 2002 in 2015, ni deloval. To sicer ni tako zelo pomembno, na hitro razloži le nekoliko kratko diskografijo banda. Je pa band v preteklosti doživel kar nekaj hudih udarcev, saj sta v zadnjih petih letih preminula kar dva dolgoletna člana. Najprej leta 2018 ustanovni član Fabiano Penna, ki ga je na kitari zamenjal Evandro Passos, in nato lani še Lohy Fabiano, ki ga je na vokalu in baskitari zamenjal že omenjeni Bruno Añaña. Edini originalni član v bandu je tako Sandro Moreira na bobnarskem stolčku. Ob vsej opisani smoli iz preteklosti pa je imel band smolo še s tehniko in zvokom. Proti koncu prvega komada je začel nagajati kabel, zaradi katerega je »odletela« kitara. Težava je bila relativno hitro odpravljena in band je lahko nadaljeval. A ker ta nastopa kot trojica in izvaja glasbo, ki je bila primarno napisana za štiri glasbenike ali vsaj dva kitarista, se je manko ene kitare močno poznal med izvedbo kitarskih solaž. Naenkrat je tam z odra zevala zelo neprivlačna zvočna luknja. Poleg tega mi je kolega in dolgoletni poznavalec banda znal potrditi, da solaže ne zvenijo najbolje in da to pač ni več band, ki ga je on nekoč poznal. Škoda, kajti prepričan sem, da bi zvočni kaos, ki je vladal veliko časa na odru, ob boljšem zvoku in še eni kitari zvenel dosti boljše, saj smo lahko sicer pri vsakem komadu zaznali kakšen dober old school death metal riff, pri čemer se je tudi setlista močno vrtela okoli prvih dveh albumov Burn the Promised Land in Annihilation.

Po death metalu iz Brazilije je bil na vrsti brutal death metal iz Avstralije. Tega so s seboj prinesli Monoliyth. Začetek te zasedbe prav tako sega nazaj v leto 1998, zaradi česar je tudi povsem razumljivo, da je v preteklosti zamenjala številne člane. Ali to botruje zelo kratki diskografiji, ki obsega le tri izdaje, in sicer Cosmic Citizens (1998), Full Attack Demo (2005) in Imminent Demise (2007), ali morda delovanje v drugih bandih, naj ostane odprto vprašanje, a če držijo navedbe v Metal arhivih, potem sva si s kitaristom Homo Kingom že stala nasproti, in sicer v Beltincih, ko je nastopal s thrasherji Hobbs' Angel of Death. A glej ga zlomka, to ni bilo edino presenečenje, ki so ga zame (in morda še koga) iz rokava stresli Avstralci. Njihova zvočna slika je bila sicer dosti jasnejša in čistejša, tako da je bilo laže slediti njihovi glasbi, ki pa je dostikrat zvenela vse kaj drugega kot »brutalno«. Sploh melodična lead kitara nas je vabila na drugi pol death metala. Medtem ko sem zaradi južnoameriških povabljencev pričakoval glasbo v slogu Krisiun, so Monoliyth ponudili … No, nekaj drugega, nekaj dosti bolj melodičnega. Zahvaljujoč vokalistu Andrewu Parkinsonu, ki je res prava »žival« v vseh pozitivnih pomenih besede, so Monoliyth v živo vseeno nekako predstavili to, kar promovirajo na papirju. Res pa je, da sta se glasba in tako tudi death metal z leti spreminjala. Kar je nekoč zvenelo »brutalno«, to danes morda ni več, tako da je potem ob ponovnem pogledu na bandovo diskografijo vse skupaj laže razumeti. Kakor je bilo laže razumeti odločitev, da band ponudi priredbo, in sicer Once Upon the Cross od Deicide. Joj, kako se je ta popestritev prilegla! Od priredbe dalje so Monoliyth zveneli drugače, bolj na mestu. Ker ne poznam bandove diskografije, težko povem, kaj je band dejansko spremenil, a drugi del njihovega nastopa je zvenel dosti bolj old school privlačen. Skozi en komad so nas prišli »pozdravit« celo Morbid Angel.

Po relativno dolgih pripravah odra so nekaj pred polnočjo na oder stopile še zvezde večera. Anal Vomit so lani praznovali 30 let delovanja, tako da si ni težko predstavljati, da ima death metal zasedba iz Peruja za seboj bogato preteklost. Pri njej se sicer vse vrti okoli kitarista Roya Noizerja, ki je Dvorano Gustaf letos že obiskal. To je bilo julija skupaj z Brazilci Nervocahos v družbi Violentor. Roy je zadnji ustanovni član zasedbe, ki pa na odru deluje povsem nevpadljivo. V levem kotu je nekoliko pomaknjen nazaj prepustil vso pozornost vokalistu/kitaristu, ki sliši na ime Jano »Evil Priest« in je več kot odlično napovedoval in povezoval komade. Pri tem mi je ena njegova opazka ostala v spominu: »speed death metal«. Ta oznaka dejansko odlično opiše glasbo Anal Vomit. Perujci so bili hitri, hitrejši, najhitrejši. Med komadi so ponudili kakšno solažo, a so te dosti bolj ustrezale celotnemu nastopu, ki je tudi pod odrom še enkrat poskrbel za konstantno gibanje. Zaradi intenzivnosti glasbe se je povečala intenzivnost gibanja, zaradi česar je pod odrom med bandom in glavnino publike, ki se je umaknila na »varno« v drugo polovico dvorane, nastala še večja luknja. Anal Vomit so ponudili nekakšno mešanico starih in »novih« komadov – toda govoriti o novih je morda nekoliko zavajajoče, saj band že nekaj let ni izdal ničesar prav novega, nazadnje leta 2021 EP Graveless Dead. S tega smo zagotovo slišali komad Morbid Sexual Lust, morda celo ostale komade oziroma vsaj komade, ki tem pridejo blizu. Vrhunec nastopa je bila zagotovo priredba Antichrist od Sepulture, ki je postala nekakšna stalnica bandovih nastopov zadnjih let in jo je band leta 2005 uvrstil tudi na dolgometražni prvenec Demoniac Flagellations, s katerega smo za zaključek slišali še komada Sendero siniestro in Signo de la bestia. Pred tem se je band s komadoma Gods of Perdition in Tormented by the Ghouls dotaknil tri leta starejšega EP-ja From Peruvian Hell.

Anal Vomit so odlično zaokrožili odlično zastavljen death metal večer, ki je menda nagovoril vse ljubitelje tega žanra in v meni zbudil željo po ponovnem poslušanju večnih klasik death in thrash metala osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kaj 'češ lepšega?!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
26. 2. 2024Voltumna / Taste Of Plague / Reportaže
16. 11. 2023Whoresnation / Propad / Reportaže
10. 11. 2022Satarial / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
29. 5. 2024
Metallica
Ippodromo Snai La Maura, Milano, Italija
31. 5. 2024
Britof, Jegulja
Dvorana KS Podlubnik - Stara Loka, Škofja Loka
1. 6. 2024
Metallica
Magna Racino, Ebreichsdorf, Avstrija
1. 6. 2024
Payale Royale, July Jones
Cvetličarna, Ljubljana
4. 6. 2024
Rats Will Feast, Sociasylum, Smedja in Smetke, TupaTupaTam
TrainStation SubArt, Kranj
5. 6. 2024
Hard Charger, Saccage
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana