REPORTAŽE

27. 7. 2022

Area 53 Festival 2022

VAZS Schladnitz Leoben, Avstrija / 14.–16. 7. 2022

Sredi julija se je nedaleč od Slovenije, ob reki Muri v avstrijskem kraju Leoben, odvijal majhen festival z imenom Area 53 Festival 2022, ki je na moj radar prišel čisto po naključju. Med pisanjem novic sem videl, da so imeli Blind Guardian fenomenalen nastop v Nemčiji, zato sem odbrzel na njihovo spletno stran in z začudenjem in hkrati navdušenjem ugotovil, da 14. julija nastopajo le pol ure severozahodno od Gradca na meni še neznanem festivalu. Ob ogledu seznama nastopajočih in ugodni ceni tridnevne vstopnice (99 € plus poštnina) odločitev o obisku festivala Area 53 ni bila težka. Hitro sem našel še dva somišljenika, rezerviral spanje v sobi na drugem koncu mesta in odštevanje do festivala se je začelo.

V četrtek, 14. julija, smo se tako odpravili proti Leobnu, tja prispeli okoli druge ure popoldan in se namestili v sobi. Ker smo vsi trije že nekoliko v letih, smo se že pred festivalom dogovorili, da si bomo vsak dan ogledali le nekaj nastopov, ostalo pa posvetili preučevanju lokalne pivske kulture. Na srečo Leoben ni le center holcarstva, ampak je tudi dom pivovarne Gösser, tako da nismo imeli težke naloge. Po nekajurnem postanku v pivnici smo se odpravili do prizorišča in doživeli kup presenečenj:

- parkirišče za enodnevne obiskovalce je bilo skoraj prazno,
- menjava vstopnice za zapestnico in vstop na prizorišče je trajala manj kot minuto,
- glavno prizorišče je ograjeno z ograjo v stilu gradu (z nekaj stolpiči), po tleh je asfalt,
- vrste za pivo praktično ni,
- gneče prav tako ne.

Med zaključnimi takti nastopa skupine Finntroll pogledam Aljaža, sodelavca na Paranoidu, nazdraviva in istočasno izustiva čarobno besedno zvezo: »Metal Mania!«

Po krajšem premoru in ogledu preostanka prizorišča (t. i. relaxation area v senci s pogledom na oder, od koder so si obiskovalci ogledovali koncerte kar iz ležalnikov, stojnice z majicami, stojnice s hrano …) so oder zasedli Sepultura. Ker je zaradi ženine smrti turnejo zapustil Andreas Kisser (zamenjal ga je brazilski mladenič Jean Patton), bi zlobni jeziki hitro pripomnili, da so bili na odru Paulo Jr. in prijatelji (pustimo dejstvo, da je Derrick na vokalu že dlje kot je bil Max), a je četverica s prepričlljivim nastopom hitro zaprla usta vsem dvomljivcem. No, vsaj tistemu delu publike, ki ne pada le na bande, zavite v kožuhe, in je hkrati izpolnjevala glavni pogoj, in sicer da še ni spila preko svoje meje. Velik del obiskovalcev se je namreč že pošteno opotekal med nastopom predzadnjega banda, polival pivo po tleh, po svojih kolegih in občasno tudi po nič hudega slutečih mimoidočih. Polne roke dela so imeli tudi že reševalci, ki so najbolj onemogle že odstranjevali s prizorišča in jim nudili prepotrebno pomoč pri streznitvi.

No, da se vrnem h koncertu ... Dobro uro trajajoč nastop Sepulture je minil hitro, v trinajstih komadih so se le bežno dotaknili novejšega materiala, večino časa pa so seveda posvetili starim zimzelenim komadom.

Setlista Sepultura: Arise, Territory, Means to an End, Capital Enslavement, Kairos, Propaganda, Cut-Throat, Convicted in Life, Troops of Doom, Agony of Defeat, Refuse/Resist, Ratamahatta, Roots Bloody Roots.

…Aaaand now the moment we’ve all been waiting for… Blind Guardian! Band letos praznuje trideseto obletnico albuma Somewhere Far Beyond in pričakovanja po ogledu prej omenjenega nastopa na festivalu Rock Hard Festival so bila velika. Očitno prevelika, saj je Hansi s hripavim glasom že v uvodnem komadu Into The Storm hitro dal vedeti, da naj tisti večer ne pričakujemo nobenih presežkov. U kurac!

Ne le, da je bil na slabem glasu frontman, klaviaturista sploh ni bilo. Ah ja… OK, pa poizkusimo iz vsega potegniti najbolje, tako kot so to več ali manj uspešno naredili Blind Guardian. Vokal je bil seveda mnogo nižji od originala in precej manj agresiven, Hansi je vsako daljšo solažo izkoristil za inhaliranje nam neznane vsebine (ne, kot je meni znano, se speed ne jemlje iz vroče skodelice skozi cevko in masko), manko klaviaturista pa je odnesel skladbo Black Chamber. Nadomestil jo je komad Lord of the Rings, odigran do prvega refrena. Band je sicer v ostalih komadih uporabljal ogromno klaviatur, posnetih na matrico, očitno le pri Black Chamber večji del dejansko po navadi odigra Mi Schüren, ki je tokrat obležal.

Treh uvodnih komadov »cele« plate Somewhere Far Beyond in dveh komadov na koncu je bila deležna vse bolj razredčena publika, ki je očitno tako kot jaz od banda pričakovala veliko več. Škoda, morda pa pridemo na svoj račun naslednjič.

Setlista Blind Guardian: Into the Storm, Welcome to Dying, Nightfall, Time What Is Time, Journey Through the Dark, Lord of the Rings, Theatre of Pain, The Quest for Tanelorn, Ashes to Ashes, The Bard's Song - In the Forest, The Bard's Song - The Hobbit, The Piper's Calling, Somewhere Far Beyond, Mirror Mirror, Valhalla.

V petek smo (razen vožnje od Kamnika do Leobna) ponovili vajo in najprej obiskali gostilno Gösser, zvečer pa smo se odpravili proti festivalu in na prizorišče prispeli ravno v trenutku, ko so se z odra pobirali Warkings. Pavzo med menjavo banda smo izkoristili za nakup piva, potem pa smo se brez težav sprehodili do sredine publike, čisto na rob moshpita, ki je nastal kmalu po prvih taktih komada The Ultra Violence. Death Angel so tisti band, ki si ga (čisto pre)redko zarolam doma, na koncertih in festivalih pa vedno 100 % uživam v njihovem nastopu. Tudi tokrat je bilo tako. Moshpit - check, Circlepit - check, crowdsurfing - check, slemanje na polno - check. Mark in ekipa kljub kilometrini še vedno izžarevajo nek mladostniški naboj, ki je več kot potreben za dober nastop in karizmo, ki jo potrebuje band, če želi, da mu publika vrača energijo. Vse to pri Death Angel enostavno štima in urica thrasha je minila, kot bi mignil, v setlisti pa se je znašel še kak sladkiš, ala The Devil Incarnate (odigran prvič po letu 2013) in Absence of Light (prvič odigran v Evropi).

Setlista Death Angel: The Ultra-Violence / Mistress of Pain, Seemingly Endless Time, The Dream Calls for Blood, Son of the Morning, The Devil Incarnate, Caster of Shame, The Moth, Humanicide, Absence of Light, Thrown to the Wolves.

Za osvežitev pred nastopom Accept je v krajšem premoru poskrbela kratka ter povsem neškodljiva plohica, ki pa ni ubila vzdušja in poskrbela za dovolj hidracije, tako da je bilo prešvicano tekočino vseeno treba nadomestiti z novim pivom. Za vedno sveže natočen pollitrski kozarec par kilometrov stran zvarjenega zvarka se je denarnica stanjšala za 5 evrov.

Accept nisem videl že nekaj let, prav tako so se po albumu Stalingrad kmalu izgubili z mojega radarja, tako da nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem od njihovega nastopa. Nekje v spominu sem sicer imel podatek, da je band najprej zapustil dolgoletni kitarist Herman Frank, nekaj let kasneje pa še basist Peter Baltes, ušla pa mi je informacija, da band že nekaj časa nastopa s tremi kitaristi. Presenetljivo je, da je (poleg Wolfa Hoffmanna) najbolj izkušeni kitarist Uwe Lulis (ex-Grave Digger, ex-Rebellion …) postavljen v ozadje scene na levi del odra in tam stoji kot Dave Mustaine, novinec Philip Shouse pa je v prvi liniji ob Wolfu. Iz spotlighta je po Baltesovem odhodu izpadel tudi novi basist Martin Motnik, ki je bil cel nastop pribit na desnem delu odra. Trademark banda, sinhronizirano gibanje dveh kitaristov in bas kitarista, ki so ga pred leti na vseh koncertih izvajali Hoffmann, Frank in Baltes, je torej stvar preteklosti. Ni pa stvar preteklosti perfekcija pri nastopu, band je uigran kot švicarska ura, frontman Mark Tornillo pa je še vedno energičen kot ob prihodu v band pred dobrim ducatom let. Očitno je to prava kombinacija, saj so Accept prikazali daleč najboljši nastop festivala in zanj poželi najboljši odziv publike, ki je bila v petek začuda še bolj razredčena kot v četrtek.

Setlista Accept: Zombie Apocalypse, Symphony of Pain, Restless and Wild, Overnight Sensation, The Abyss, Demon's Night / Starlight / Losers and Winners / Flash Rockin' Man, Objection Overruled, The Best Is Yet to Come, Shadow Soldiers, Princess of the Dawn, Fast as a Shark, Metal Heart, Teutonic Terror, Pandemic, Balls to the Wall, I'm a Rebel.

Lahko bi že uganili, kakšen je bil urnik v soboto. Tako je: apartma, (kosilo), Gösser, festivalsko prizorišče. Dnevni razpored nam je bil tokrat manj po godu, saj smo si tokrat prvič zaželeli slišati že predpredzadnji band, a nič zato. Festivalsko prizorišče je bilo na pogled še bolj prazno kot v petek, a se je izkazalo, da je velik del publike v »chillout« delu festivala ali popiva kje zunaj glavnega prizorišča.

Kar sem napisal o mladosti in energiji pri Death Angel, lahko brez problema preslikam na Exodus. Zetro in Gary sta sicer še dodatno pomlajena s pomočjo pobarvanih las, a energije jima prav gotovo ne manjka. Šus v glavo, ponovno niso manjkali vsi elementi thrasha, ki se jih pričakuje na in pod odrom. Kratko, sladko, še kakšen dodaten komad pa bi bil že nevaren za stare vratove, hehe.

Setlista Exodus: The Beatings Will Continue (Until Morale Improves), A Lesson in Violence, The Years of Death and Dying, Deathamphetamine, Blacklist, Bonded by Blood, The Toxic Waltz, Strike of the Beast.

Med dvoje velikane thrasha so organizatorji vrinili finske veseljake Ensiferum, ki smo si jih ogledali iz polrazdalje in vse, kar lahko napišem o njihovem nastopu, je tole: »Ni tako hudo, sem slišal že dosti slabše bande«. Do tega trenutka je naša trojica mislila, da smo edini predstavniki naše scene na festivalu, saj nismo do tedaj srečali še nikogar iz Slovenije, a se je hitro izkazalo, da se motimo. Po mojem štetju je bilo na festivalu vsaj 9 Slovencev, od tega vsaj 5 vse tri dni dogajanja.

Pred finalnim nastopom so na oder stopili organizatorji festivala in prostovoljci, ki so skrbeli za nemoten potek izvedbe, in se predstavili publiki, ki se jim je za njihovo delo zahvalila z bučnim aplavzom. Ploskanje in vzklikanje se je kmalu spremenilo v »Te-sta-ment! T- sta-ment!«, saj je bila publika žejna še ene doze thrasha. In kmalu jo je tudi dobila, saj je oder zavzel zadnji band festivala, Testament.

Brez težav v njihovem nastopu ni šlo. Basist Steve DiGiorgio je zaradi tehničnih težav velik del koncerta preživel na robu odra, a to ni pokvarilo splošnega vzdušja in uigranega nastopa kalifornijskih veteranov. Med nastopom se je pokazalo, da je publika že precej utrujena, saj je bil odziv slabši kot pri prejšnjih skupinah, vseeno pa so Testament odigrali soliden, a prekratek koncert. Bili so namreč edina skupina, ki ji je do konca nastopa ostalo še vsaj za en komad časa, pa ga ni izkoristila.

Setlista Testament: Rise Up, The New Order, The Pale King, Children of the Next Level, Practice What You Preach, WWIII, True Believer, D.N.R. (Do Not Resuscitate), Night of the Witch, The Formation of Damnation, Bass Solo, Souls of Black, First Strike Is Deadly, Over the Wall, Into the Pit, Alone in the Dark.

Za nami je peta izvedba festivala Area 53 Festival, prva z našo udeležbo. Če bodo organizatorji tudi v prihodnje poskrbeli za pestro ponudbo bandov, verjamem, da ni zadnja.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 8. 2022
Lamb of God / Kreator / Cattle Decapitation / Blood Incantation / Vended
Reportaža
1. 8. 2022
Gojira / Alien Weaponry / Employed To Serve
Reportaža
29. 7. 2022
Slipknot / Vended
Reportaža
27. 7. 2022
Area 53 Festival 2022
Reportaža
22. 7. 2022
Iz zakulisja: Ensanguinate
Reportaža
19. 7. 2022
Judas Priest / The Dead Daisies
Reportaža
18. 7. 2022
Iron Maiden / Airbourne / Lord Of The Lost
Reportaža
13. 7. 2022
Kiss / Dirty Honey
KONCERTI & FESTIVALI
18. 8. 2022
Kaltenbach Open Air 2022
Spital am Semmering, Avstrija
18. 8. 2022
Frantic Fest 2022
Francavilla al Mare, Abruzzo, Italija
19. 8. 2022
Odprto/Open: Challenger, Damnation
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
19. 8. 2022
Črna Šagra: Ellende, Guattari, Ways Of A Heretic, Spirits of Stygia
Pobegi - Čežarji
19. 8. 2022
Sabaton
Ljetna pozornica, Opatija, Hrvaška
20. 8. 2022
StonerKras Fest
Prosek, Trst, Kras