Arkona / Brezno (19.6.2010)

Sobotno popoldne, Metelkova in spet dež. Vzdušje bi lahko opisal za tipično turobno (kot to po nekem čudnem naključju, se mi zdi, počnem v vsaki drugi, če ne že kar v vsaki reportaži), če le temu nasproti ne bi stala načeloma vesela in neobremenjena metalska množica, ki je z večjim ali manjšim navdušenjem pričakovala zadnji koncert Dirty Skunks sezone, tokrat v izvedbi Brezna in Arkone.
Brezno sem videl pred časom na njihovem (če se ne motim; če se, se opravičujem) prvem koncertu v Tovarni Rog, ko so igrali skupaj z Moravsko Zimo, Žrec ter Exilium. Najverjetneje lahko najlepše in najobjektivnejše opišem nastop fantov in deklet Brezna, če za začetek primerjam tisti koncert s tokratnim. Ob takšni primerjavi se pokažeta dva kvantitativna faktorja. Prvi je, da je ta mlad band razvil svoje sposobnosti igranja bolj kot sem pričakoval. Drugi pa, da so si v tem času pridobili veliko večjo bazo poslušalcev kot je najbrž pričakoval kdorkoli. Dejstvo torej je, da je Brezno v momentu hitre in intenzivne rasti in prav lepo je videti, da se kaj takšnega zgodi s kakšno metal zasedbo na naših, pregovorno zdolgočasenih in »jebiveter« tleh. No, diskurz o tem, ali so Brezno metal ali ne, nekje sicer obstaja, a tega se niti ne bi dotikal, če ne bi hotel izpostaviti nekega drugega aspekta njihovih nastopov, ki je nekoliko ... nenavaden in odbijajoč. Gre namreč za problem komunikacije z občinstvom, saj je ta nekako preveč »uradna«, mogoče celo hladna, sploh, če upoštevamo precejšnjo lirskost in osebnoizpovedno noto njihove glasbe in tekstov. Brezno so – če se povrnem v bolj konstruktivne vode – odigrali več kot le soliden folk rock/metal nastop, ki se je, po navdušenju publike sodeč, zaključil še prekmalu. Tiste, ki pa jih ni prepričala njihova avtorska glasba, sta na metaforične noge najverjetneje spravili dve priredbi; ena bolj, druga manj posrečena. Govorim o Over The Hills And Far Away – priredba Nightwish priredbe Garyja Moora, kateri ne morem očitati popolnoma ničesar, ter o Trollhammaren finskih trolov Finntroll, ki pa je žal bila nizka točka nastopa Brezna. Ženski vokal v to glasbo enostavno ne sede, sploh če gre za pasivno in ne aktivno priredbo, ter sploh ne, če so nam Brezno že v prejšnjih komadih več kot solidno dali vedeti, da premorejo za to skladbo več kot dovolj močan moški 'growl'. Kaj hočemo; kultura trolov ne prepoznava ženske sfere kot ekvivalentne moški, in tako bo ostalo, dokler ne pride do emancipacije, sufražetk, teoretskega feminizma in podobnih gibanj znotraj njihove kulture...
No, če se povrnem od kvazi komičnega poizkusa v antropologiji in etnologiji spola v trolovskem mističnem svetu nazaj na Metelkovo, je po deževnem in pod napušči stiskajočim se intermezzu nastopil čas za ruski folk metal fenomen – Arkono. Gala Hala je bila polna nad pričakovanji, verjetno tudi zaradi tega, ker so Rusi obljubljali podaljšan, ekskluziven koncert, do česar pa žal ni prišlo – a o tem čez nekaj vrstic. Gremo po vrsti. Arkona nam je že od uvodnega trenutka, ko je v živalsko kožo odeta vokalistka Masha privihrala na oder, dala vedeti, da bo nastop energičen in divji (sploh pod odrom – čeprav se mi po pravici povedano zdi »moshanje« na folk metal koncertih nekako nekonsistentno). A ta začetni vtis je nekoliko varal. Začelo se je s problemom zvoka. Mashini vokali so nihali od ničelnih do solidnih, violončela se praktično ni slišalo, uporaba matrice pa je ... no, uporaba matrice. Stvar enostavno (preveč) definira izvedbo skladbe same, da bi jo na odru aktivni glasbeniki lahko kakorkoli personificirali. Rojstvo glasbenega obrtništva iz duha matrice skratka, če se poigram z Nietzschejem. Pozneje sicer izvemo, da je bila za Mashino nihanje vokalov odgovorna bolezen (točno o kakšni bolezni govorimo ne vem, je pa očitno sezonskega in prehodnega ter ne usodnega značaja, da ne bo koga kap) in vročina. Pod temi pogoji lahko potemtakem rečem zgolj: kapo dol pred njeno (njihovo) odločnostjo. Definitivno pa drži, da vse (kot sem zapisal že v neki drugi recenziji), kar od te oklestitve ostane, izjemno pritegne. Gre za paket talentiranih in energičnih glasbenikov, ki mojstrsko balansirajo na prehodu med obveznostjo in zabavo ter več kot očitno dajejo vedeti, da jih kilometrina za njimi zbližuje, kar se je pokazalo v izjemni uigranosti (ki pa je po drugi strani lahko spet zgolj slepilo matrice). A ne glede na vse to se vedno bolj zdi, da je Arkona primarno studijski band – čeprav bo ta trditev nedvomno naletela na močan protiodziv njihove bazične publike ... in prav je tako.
Od tega koncerta smo očitno vsi skupaj pričakovali preveč. Arkona so končali po slabi uri igranja in v zrak pustili izzveneti nekaj njihovih »največjih«, pa tudi najlepših skladb. Seksualna metafora: gre za grenko soočanje z impotenco na mestu, kjer bi bil sicer orgazem. In kot se v takšnih neprijetnih trenutkih rado zgodi, propade tudi komunikacija. Ker v primeru Arkone ne gre za nek misantropičen, v človeštvo (da, tudi v publiko) naperjen black metal, bi kakšna beseda v slovo ali pojasnilo bilo na mestu. Resno, na bolj čuden način sem oder videl zapustiti le še Cradle Of Filth na njihovem že »ponarodelem« nastopu na Metal Campu pred nekaj leti.
Škoda, a tako pač je. Človek ne more predvideti vsega; ne sebe, kaj šele drugih. Upajmo pa, da bodo Arkona popravili vtis na letošnjem Metal Campu. Vsaj še eno možnost si fantje in dekle definitivno zaslužijo.

Davorin