Black Diamond

Ponavljam se že, ko ves čas poudarjam neverjetno kvaliteto in raznolikost, ki jo v zadnjem času kaže slovenska metal scena, a tokrat mimo tega zares ne gre. 16. 5. 2013 se bo z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega heavy metala, saj so iz pepela vstali Requiem in izdali prvi single nove postave, istega dne zvečer pa se je v Orto Baru zgodil premierni koncert heavy metal atrakcije Black Diamond. Za vse, ki ne veste za kaj gre: Black Diamond je ime projekta kitaristov Igorja Manasijeviča in Nejca Vidmarja, ki sta dolga leta dražila sledilce heavy metal podzemlja z odličnimi demo posnetki in idejami komadov, obenem pa se je »skupine« držala neverjetna smola, saj nista dobila ekipe glasbenikov, ki bi uspela njuno perfekcionistično vizijo skupine spraviti do odra. Nato pa se je kot rešitev pojavil daleč najbolj primeren vokal za to zvrst glasbe na tem območju – fanta sta v projekt »zvabila« Žanila Tataja – Žaka, vokalnega genija, ki je svoje mojstrstvo izkazoval na ploščah eminentnih zasedb Divlje Jagode, Turbo, Jersey in Mary Rose. Od tod je bila stvar mnogo lažja in tako se pri skupini (zaenkrat?) kot session glasbenika udinjata še odlični Klemen Markelj (Obidil, Bad Law, The Drinkers) na bobnih in Urban Medič (Prospect, Ophidian) na bas kitari, marca pa je izšla dolgo pričakovana plošča Last Man Standing.
Vse zgoraj našteto je očitno dovolj prepričljivo, da se je v Orto Baru nabralo precejšnje število ljubiteljev heavy metal glasbe, in imeli smo kaj slišati. Skupina na odru deluje precej suvereno, po pozabi začetne zadržanosti pa se je predvsem odprlo Žaku. Vokalist je namreč na odru zares doma in tako je kmalu vzpostavil pristno samosvojo komunikacijo s publiko ter nas kmalu pripravil tudi k bučnemu sodelovanju. Glasba, ki jo Black Diamond igrajo, pa mu je mnogo bolj pisana na kožo kot tista, ki jo je izvajal s sicer odličnimi Mary Rose. To se je videlo v vsakem gibu in slišalo v vsaki noti, njegov izjemni vokalni razpon pa ga niti v eni sami točki ni pustil na cedilu. Seveda pa bi še tako odličen vokal zbledel ob povprečni inštrumentalni podlagi, a besede povprečno ni v besednjaku zasedbe Black Diamond. Pravi užitek je namreč gledati bobnarskega virtuoza Klemna Marklja, kako uživa v preciznem pretepanju bobenskih open, in šele tedaj se je večina zavedla, kako je ta človek manjkal metalski sceni vse od zaprtja(?) poglavja z Obidil. Urban Medič med poznavalci že dolgo velja za izjemnega basista, ki pa svoje znanje premalokrat deli s poslušalci, a tokrat je bil v navezi s Klemnom del resnično izjemne ritem sekcije in s prefinjenimi poudarki zares lepo dopolnjeval zvočno sliko. Še največ težav sta imela tokrat ustanovitelja skupine Nejc in Igor, saj so se Igorjevim tehničnim težavam z začetka koncerta pridružili manjši kiksi med prehodi, slišati pa je bilo tudi nekaj malenkostnih tonalitetnih napakic, a vse skupaj daleč od tega, da bi kvarilo zvočno sliko. Verjetno bi dejstvo, da je projekt po toliko letih le prišel do odra, načelo živce še mnogo bolj izkušenim glasbenim veteranom, tako da jima na koncu lahko podelimo zares pozitivno oceno.
Sama glasba Black Diamond pa je precej zahtevna. Tu ne gre za heavy metal himne s ponavljajočimi se himničnimi refreni tipa Saxon, temveč v večini primerov za sosledja kompleksnejših riffov z močnim poudarkom na melodičnosti, za zvrst glasbe, ki je svoj vrhunec doživela v začetku devetdesetih s skupinami, kot sta Fates Warning in Queensrÿche, in zahteva od poslušalca precejšnjo mero zbranosti in glasbene inteligence, da ta zares zapopade vso izrazno moč in lepoto teh komadov. Temu navkljub pa se je klasični metalski »O-O-OH« izzven refrena poslednjega komada večera, Dreams Of Tomorrow, iz grl obiskovalcev razlegal še nekaj časa po tem, ko so fantje že odložili svoje inštrumente.
Izjemen glasbeni večer se je preselil v spodnji del Orto Bara, kjer je v Kadilnici Of Death mnogo metalcev v družbi članov zasedbe žuralo še do zgodnjih jutranjih ur. Odličen koncert, odličen večer, ODLIČNO!