Black Metal Holocaust II

Ne vem, če je pametno poimenovati black metal festival Black Metal Holocaust 2 prav na dan spomina na holokavst, je pa očitno pametno organizirati štiri underground black/death bande, malo zaračunati za karto in privabiti s tem okoli 100 ljudi.
Resda je zunaj stalo veliko ljudi, ki pa so v Channel Zero vstopili takoj, ko se je na oder postavila Mrtva Goša, večinoma iz Solčave. Čeprav je bil zvok na odru neusmiljen, kar je po besedah vseh rezultiralo v »fušanju«, tega spodaj ni bilo toliko zaslediti. Bilo je glasno in brutalno – ali na black metal koncertu pričakujete kaj drugega? Če odgovorite pritrdilno, pojdite domov poslušat Nightwish. Lahko samo rečem, da mi je žal, da Mrtva Goša nima dema ali pa kakega drugega posnetka. Nekdaj v Temnavi, a sedaj na mnogo bolj prikladnem terenu za čaščenje prednikov, je Horzs tisti, ki dominira s svojimi Satyricon, Mayhem, Emperor itd. linijami. Klaviaturist Nekurat uporablja izvrstne atmosferične vložke in skuša noreti v black metal kaosu. A kaj, ko je v imenu duš nekdanjih bojevnikov stare Slave prisiljen stati na mestu. A demoni v njem ne mirujejo – obseden, se premika kot človek, katerega elektro eksekucija je šla vse prej kot po maslu. Basist je duh v ozadju, ki pa s svojo subsonično zlo prisotnostjo odpira svetove Smrti, medtem ko je v pozornosti mnogih bobnar Fog. Ja, mladenič je najverjetneje najbolj hitra in najbolj točna mašina na Slovenskem, vreden pohval in pohvalno, skromen. Je pa tudi prehiter, vsaj za Mrtvo Gošo (posledica slabega zvoka na odru) in mu lahko ob čestitkah samo svetujem, naj si natančneje posluša Satyricon, Melechesh, Akercocke in seveda Gorgoroth. Mogoče je Gaahl najbolj zlobna stvar na svetu, a je zato vokalist Vrankol (zmaga za ime!) največji kričač. Zveni, kot da bi ga operirali z najbolj zarjavelim rezilom in glej ga zlomka, anestetik popusti. Aaaaaaaaaaarrrrrrrgggggggghhhhhhh! Mrtva Goša je preprosto zakon, edino kar mi je žal, da v vsem tistem hrupu nisem razumel, o čem band poje. Ah, zato pa so CD-ji in besedila. Mrtva Goša je ustvarila holokavst v malem, brez dvoma. I raise my horns to these masters of darkness.
Zanimivo je, da so Obnounce nastopili drugi, saj sem pričakoval, da bodo headlinerji. Predstavljali so svoj CD Supreme Domination in lahko samo rečem, da v živo posekajo odličnost svojega CD-ja. Čeprav se je zdelo, da bosta kitarist Rastko in basist Matjaž propadla v Pekel zaradi statičnosti, sta se uprla in svoje igranje podkrepila z odrsko dinamiko, enako rušilnemu tsunamiju. Klaviaturist Dejan ni trpel od sindroma »zakaj-imam-v-živo-klaviature-če-mi-nihče-ne-zna-porihtati-zvoka«, je pa izgubil proti prej omenjenemu Nekuratu. Statičen, a efektiven – evil presence of the Dead. Bobnar Darko je mašina, glasen, udaren in skorajda vrhovno dominira. A na sceno stopi Robi, ki ga je razganjalo kot zombija, ki se je sprehodil skozi mesoreznico. Resda na CD-ju izpade njegov vokal boljši, ampak mater, kaj dela v živo. Demon possesion! Drugi kitarist je bolj emo po videzu in ima dobre solaže. Igrali so predvsem komade z nove plošče ter nekaj starih hitov. Obnounce so bili edini ne-black metal predstavniki na odru.
Zame so vrhunec večera bili glasniki misantropije, Mortifixion, iz krajev, kjer je rekordno število meglenih dni na leto in imajo precej brutalno narečje. Mortifixion poleg brutalnega blacka veliko inkorporirajo blackened thrasha, tako da dobiš res super miks. Mortifixion rules. Pika, amen oziroma… satan. Pevec Kalidas dobi plus zaradi gas maske okoli tiča (ne vem, koga je tista maska varovala pred smradom, tiča ali nas) in ker njegov vokal spominja na Mayhem, ki se je sparil z Necrophagio. Neopisljivo hladno, mrtvo, zlo, brutalno. Odlično, skratka! Kitarista Lestas in Magrin sta bila odlična. Izredno dobre linije, ki black metal dvignejo daleč nad običajni »tremolo-picking-cheap-kopijo-Darkthrone«. Bobnar Khors preprosto raztura in v minimalizmu ustvarja ravno dovolj zanimivih vložkov in dinamiko, s katero se lahko postavlja precej nad povprečje. V celoti so Mortifixion zame bili popolna zmaga, pobili so vse, kar je stalo. Pa še igrali so Immortal, Beyond The Northern Waves.
Če sem mislil, da bodo Ivje igrali sami sebi, sem krepko usekal mimo in namesto lesa bližnje cerkve sem zadel trola iz Arcanum, ki je nič sluteče častil led in gozdove v bližnjem grmovju. Veliko ljudi je bilo tam zaradi banda, ki mističnost in zlo najde v vremenskem pojavu. Ivje so vsekakor bili vredni piskanja v ušesih, bolečine v nogah in sparjenega pira v roki. Resda so mlad band in ne vem, če so imeli do zdaj že več kot pet koncertov, ampak delujejo tako profesionalno, da je neverjetno. Usklajeni (vsaj meni se je tako zdelo), resni, zanimivi, dobro uigrani, točni in »black as my coffee this morning«. Res najbolj spominjao na Dissection in njihov kitarist Tilen nosi najbolj prozorno majico, drug kitarist pa stoji kot okamenel, ampak Ivje so zakon! Prednjači predvsem vokalist Žiga, katerega dobri kriki pretresejo dušo do dna in nazaj. Kakšen vokal. Scary as fuck! V moji pozornosti je bil bobnar Tine, ki je pokazal, da black metal ni samo šus ali pa hopa-cupa-satanic-polka. Tip je neverjetno točen in izredno dinamičen. Vidi se, da so fantje preštudirali Dissection, ampak se najdejo tudi kaki drugi vplivi. Poleg svojih komadov, katerim sem zaradi utrujenosti že težko sledil, sta bili vrhunec nastopa priredbi Alt Lys Er Svunnet Hen (Dimmu Borgir, brez klaviatur) in Dissection, ki se je trenutno ne spomnim, a vem, da je bila iz Storm Of The Light's Bane in sem zaradi nje celo noč trpel, ker nisem imel pri roki te plošče.
Odličen koncert, malce slabši zvok, super pivo in super folk, ki je podprl sceno do konca. Vsaka čast! Edino, kar me je zares motilo, je bila harmonika zunaj na Metelkovi. Metalci gor al' dol – folk, ko se napije in sliši harmoniko, postane kmet (po mentaliteti, ne po spoštovanja vrednem poklicu). Lahko se vsaj tolažim, da je šlo za slab poskus folk metal večera.