Blasphemy Death Fest #4

V soboto se je dodobra prebudila belokranjska divjad in kdor je v črnomaljski mladinski center Bit vstopil okoli polnoči, je bil lahko priča posebni vrsti telovadbe. Vrtinci teles, del obiskovalcev z vsemi štirimi okončinami na stropu, v zraku curki piva, vonj kislega znoja in napihljivi plažni rekviziti ter zvočna magija, ki je vse skupaj spravila v pogon – Mephistophelian. Besede »Oh yes, there will be blood…«, ki otvorijo njihov single Morbid Source so se izkazale za še kako resnične, a o tem kasneje, zgodba Blasphemy Death Fest #4 si zasluži biti povedana od začetka.
Redko se dobre pripovedi začnejo s kozarcem mineralne vode, dotično pa prične štofeljc, ki je okoli sedme ure odletel s flaše domačega šnopsa. Za šankom so se oblizovali kdo drug kot Plains Of Despair z ekipo, koncertni prostor z značilnimi polkrožnimi oboki, kot jih v tej regiji srečujemo v vinskih kleteh, se je že polnil s prvimi zvoki tonskih vaj, za odlično zvočno sliko pa je poskrbel stalni spremljevalec belokranjskega death metal rušilca, Luka Božič. Več kot dvourno obračanje gumbov na mešalni mizi je rezultiralo v vrhunsko ločenem spektru posameznih inštrumentov, ki so zato zveneli mogočno in razločno. Klub ne bi mogel biti primernejši za tovrstne evente; nahaja se domala v jedru mesta, a ga od vidnosti mimoidočim loči spust po stopnišču, zvok pa poleg masivnih vrat zakrije tudi šum reke Lahinje, ki drvi nekaj metrov nižje. Mestece tako dobi le blag nevsiljiv namig, da se nekaj dogaja, se je pa v naslednjih urah izkazalo, da je zaradi majhnosti prostora okoli šanka za izmenjavo misli, besed, pijač in telesnih izločkov primernejši prostor bližnji trg.
Z dobro uigranostjo in smislom za pestre ritmične menjave so nas nekaj čez deseto navdušili Paragoria. Preplet dveh vokalov na čase popestri manj zanimive kitice, ki so edini minus komadov, aduti banda pa se prikažejo v bolj eksperimentalnih delih, kjer demonstrirajo nekaj nenavadnih prijemov, ki že kar korenito posegajo v območje djenta. Prav tako je zvočna slika banda zelo razgibana in svojo podobo dobi tako v visokih solažah kot tudi težkem, nizkem dušenju, distorzija kitare pa prehaja v clean, kar da celoti nekaj pridiha Akercocke. Vzporednice z glavnino riffov se da iskati v Panteri iz Cowboys From Hell in mlajšega obdobja. Bas bi v nekaj trenutkih moral stopiti v ospredje in bolj zaznali kot pa slišali smo, da so tako spisane tudi linije, a žal ni prišel toliko do izraza, kot je bilo verjetno želeno, čeprav velja poudariti, da je bil zvok vsem bandom precej naklonjen. Gre torej za skupino, ki totalno presune s prej omenjenimi poliritmikami, vendar še iščem, kaj je tisto, kar manjka do popolne navdušenosti. Gotovo pa gre za še enega v nizu bandov, ki death/thrash strukture nadgrajuje z eksperimentiranjem in progresivo, kar sočasno uspeva na različnih koncih države. Djent prijeme v novih stvaritvah je namreč pred kratkim v Ortu demonstrirala Noctiferia, v Kopru svojo različico tega pišejo Incarnated, nekaj podobnega v Kranju ustvarjamo Nature – vse skupaj deluje, kot da se prebuja neka nova kolektivna zavest, ki počasi utira novo pot in s tem poglablja dimenzije metalskemu poslušalstvu.
Naravnost od šanka so se na oder preselili Plains Of Despair. Škoda bi bilo, če bi ta tehnično usposobljeni mladi band svoj fokus izgubil v kapljici in tako šel po poteh goriških Woli Wo. Kranjski nadebudneži so s svojim nastopom zvočno že pripravili teren za kasnejši nesluteni deathmetalski izliv pod taktirko Mephistophelian in parali membrane z gromkimi riffi, kot so jih zapovedali Morbid Angel. Zaradi vnosa procentnih učinkovin uigranost ni utrpela večjih poškodb, celo nasprotno, nastop je bil bolj dinamičen, z mnogo čupanja in vživetosti, program pa nekoliko manj povezan – prestopanje na odru, nepovezano blodenje v mikrofon … Band vedno znova pričara genialen preplet kitarskih aranžmajev z izredno čisto odigranimi domiselnimi solažami, vendar pa jih pogosto spodnaša ritem sekcija. Tokrat so užili luksuz igranja na opremo headlinerjev, kar je v splošnem zvočno delovalo odlično, žal pa je bilo nekaj zapletov slišati pri menjavi efektov. Clean deli tako niti niso bili clean, solaže pa so stopile preveč v ospredje in tako povzročile nekaj težav pri nadaljnjem nastavljanju zvoka.
Do tedaj solidno polna dvorana z nekaj sramežljivosti v prvih vrstah pa je šele za čas igranja Mephistophelian pokazala pravo sliko moči obiska. Če je imel sleherni udeleženec eventa prej težave pri prebijanju po stopnišču, ki je za čas igranja bandov, ki jih je od prizorišča ločilo 200 in več kilometrov, služilo kot družabni prostor, je vsa drhal v naslednji uri dodobra segrela pododrje.
Zgodba Mephistophelian je znana: brutalnost, uigranost, dobra tehnika in hitrost, poln zvok, leglo energije in izvor dobro poznane in dobrodošle prijateljske agresije – recept, ki jim je utrl pot po vseh pomembnejših punktih, ki oskrbujejo domače občinstvo z odmerkom metala, kar so nedavno razširili tudi v Hrvaško in Avstrijo. Odlično zveneči singli, izdani v preteklih dveh letih, so se še posebej odlično prijeli pri domačem občinstvu, kajti Bela krajina ne more skrivati ponosa in navdušenja nad rojaki. Koncert je tako dal nenavaden občutek umobolnice, plaže, srednjeveškega boja in še marsičesa nekompatibilnega. Kmalu po začetku je po dvorani pršilo pivo, fotografi so pospravljali svojo opremo pred uničenjem, prostor pa je kljub svoji temačnosti tisti čas narekoval osredotočenje in pozornost na projektile. Mephistophelian čarajo z umom. Proti koncu seta je stvar začela uhajati nadzoru in podoba, ki je prej še spominjala na koncert, je kmalu dobila razsežnosti organizirane aerobne telovadbe, vonj po znoju v dvorani pa je dal misliti, da smo prišli v valilnico orkov. Zvok banda je tako poln in konsistenten, da nima smisla izpostavljati posamičnih elementov. Kot da norija, ki smo ji bili priča, ni zadostovala za nasitenje brutalnega apetita, je band za konec povabil na oder celotno občinstvo, ki je ob priredbi Dying Fetus Kill Your Mother Rape Your Dog skozi telesa pošiljalo spastične signale.
In kje nastopi kri? V nekajurnem divjanju z močnimi sunki okončin, kakršne vidimo v akcijskih filmih, mnogimi padci po tleh prav z višine stropa ter drugimi gestami, ki spominjajo na klanje, ni prišlo do nobenih poškodb, nasprotno pa je marsikdo lahko zatrdil, da si je tako dušo očistil demonov.
Kri je nastopila šele z obiskom nepovabljenih gostov, ki so prišli svoje frustracije sproščat iz sosednjega lokala. Nič hudega slutečim obiskovalcem se je bilo kar naenkrat potrebno bati za življenje. »Balkan party kompanija« je prišla vršit nad ljudi teror in potencialno smrtonosne geste, saj so enemu izmed obiskovalcev na glavi razbili steklenico in mu pustili krvavečo ureznino na ušesu. Ne preseneča me, da dobrih sto obiskovalcev na tak napad ni znalo ustrezno reagirati, sicer pa je vsakomur, ki je kaj podobnega že izkusil na svoji koži, jasno, da se kakšno fizično posredovanje pri tovrstnim življu ne konča istega večera v istem kraju, pač pa imamo opravka s tolpami, ki so pretepaško organizirane. Nezadovoljstvo in osebne tesnobe so sploh v času gospodarske krize dobro poznana tematika in breme marsikaterega posameznika, vendar pa je poglavitna razlika v spopadanju s temi občutki. Sam sem lahko ponosen, da stojim v vrstah, ki so željo po izpustu demonov prikazale v preteklih momentih v divjanju pod odrom, ne pa z načinom, kakršnemu smo bili priča v razkrojnih minutah dogodka – fizično maltretiranje nepoznanih, zmerjanje žensk z besedami »kurvetina, drolja« in moških s »klošarji« … Žal smo bili v preteklosti tudi v Kranju priča tovrstnim izbruhom in bojim se, da je alternativa ogrožena povsod, kjer so koncertni prostori le nekaj sto metrov oddaljeni od zbirališč briljantine in maloumja. Žal mi je tudi, da se na poziv policija povsem potuhne in od klica do pol kilometra oddaljenega prizorišča potrebuje več kot uro časa. Sporočilo, ki nam ga na ta način daje, je, da se mora mlad človek, ki petkov in sobotni večer rad preživi v družbi, bati za svojo varnost, institucije, ki naj bi nedotakljivost jamčile, pa jasno ne bodo imele nobenih problemov pri mobilizaciji čet na dolžnost, ko bo treba kolesarju napisati kazen, ker nima odsevnikov na primer.
Kljub neljubemu dogodku na koncu se je Blasphemy Death Fest #4 udejanjil v vsej odličnosti, ki jo premore domača scena. Koncertna veriga v organizacijski izvedbi članov banda Mephistophelian, ki se je leta 2011 vzpostavila v Novem mestu, nadaljevala pa leta 2012 v Črnomlju z Benighted in kasneje istega leta z Armaroth, pa tako le opravičuje začetniško srečo z rekordnim številom obiskovalcev, ki jih je tedaj prispeval tudi gorenjski avtobus.