Brutal Assault 2015, 1. dan

Češki festival Brutal Assault se je od aprila, ko je padla odločitev, da se ga morava s fantom nujno udeležiti, neusmiljeno približal. Ponedeljkovo jutranje sonce je na obali že ostro žgalo, ko sva krenila na pot proti Češki. Resda se je festival pričel šele v sredo, vendar čas teče izredno hitro in če sva si želela ogledati še znamenito bohemsko mestece Kutná Hora, ki slovi po svoji gotski arhitekturi, nisva imela veliko izbire, za metalsko populacijo pa je predvsem ključen ogled kutnohorske kostnice, kjer je shranjenih okoli 40.000 ostankov okostnjakov. In res si lahko že 3. avgusta zvečer po ulicah Kutne Hore srečal kar nekaj dolgolasih ljubiteljev težkih riffov, da tega, kako je izgledal povprečni obiskovalec kostnice naslednjega dne, sploh ne omenjam. Skratka, Kutna Hora je vredna ogleda in jo toplo priporočam vsem, ki imajo vsaj malček veselja do estetske zgodovine.
Vseeno smo na prizorišče prispeli dan prej, torej v torek popoldne, ko so odprli VIP kamp. Seveda, kot nevedni tujci, smo si plačali ograjen in varovan kamp, ki je bil kakopak postavljen na edino površino pod žgočim soncem, brez kakršne koli sence, od sončnega vzhoda pa vse do 16. ure. Kar se tega tiče, nismo bili preveč zadovoljni, a vseeno smo vedeli, da bodo prihajajoči festivalski dnevi skompenzirali naše jutranje trpljenje. Dan pred pričetkom festivala se je namestila že kar dobra tretjina vseh obiskovalcev, zato so domači ponudniki alkoholnih pijač in eksotične hrane pridno odpirali svoje štante na poti do prizorišča. Prvi dan smo nekako izkoristili za ogled središča trdnjave Josefov. Poimenovali smo ga Malo smrdljivo mestece, ker je po njegovih ulicah in trgih vladal resnično neprijeten hlevski vonj. Predfestivalski dan je minil izredno hitro in z zamaški v ušesih smo se v pričakovanju prvega brutalnega dne končno predali utrujenosti.
Seveda so nas v sredo ostri sončni žarki prebudili že pred 8. uro, medtem ko se je prvi festivalski koncert pričel šele ob 15h. Čas pred odhodom na prizorišče sva porabila za ogled Jaroměřa, resnično prijetnega in mirnega mesteca, ter kosilo pod hladno in gosto senco lipovih dreves.
Poudariti moram, da je na letošnjem Brutal Assaultu nastopilo preko sto bandov, zato si sama nisem uspela ogledati niti polovice vseh nastopajočih. Potrebovala bi najmanj še en svoj klon, da bi lahko sledila vsem bandom, ki so me zanimali, zato sem se morala omejiti na tiste nastopajoče, ki so me resnično pritegnili. Žal pa se časovno ni zmeraj izšlo in sem bila primorana izpustiti tudi katerega od tistih, ki sem si jih želela videti. To so bili: Hour of Penance, Atari Teenage Riot, Pro-Pain, Vader in nenazadnje legende alternative, Killing Joke, ki so svoj nastop odpovedali tik pred zdajci.
Festival so na glavnem odru Metalshop otvorili domači grinderji Diptheria, katerih nastop je trajal pol ure. Zaradi prenasičenosti nastopajočih naslednje dni sem nastop omenjenega banda že malček pozabila, vendar mi je v spominu najbolj ostal ekstremen in zelo dinamičen vokal. Takoj po prvem nastopu so na sosednjem Jägermaister odru na svoj račun prišli Slovaki Obliterate. Njihove grindcore riffe sva spremljala od bližnjega točilnega pulta, saj sta se najina kozarca med Diptherio na vročem soncu zelo hitro spraznila. Še sreča, da imajo Čehi bolj »light« verzije piva.
Ko sva prispela nazaj na prizorišče, so s svojim nastopom že pričeli energični češki death metalci Tortharry. Očitno so v svoji domovini zelo priljubljeni, saj je med njihovim nastopom pod vrelimi sončnimi žarki norel kar velik delež obiskovalcev. Kljub dobremu koncertu sva še pred njegovim zaključkom prizorišče zapustila, saj sva se strinjala, da se je potrebno bolje pripraviti na večerno norijo. V prenasičenem večernem programu so nas čakali nastopi Melechesh, Nuclear Assault, Carnifex (ki sva jih brez slabe vesti izpustila), Triptykon, Katatonia (tudi njih sva brez slabe vesti preskočila), Soulfly ter Mayhem.
Zaradi izjemnega lineupa na dveh glavnih odrih sva izpustila vseh deset sredinih koncertov na manjšem odru z imenom Metalgate, ki je bil oddaljen slabih deset minut gužvanja stran.
Petnajst minut pred sedmo zvečer so z novo skladbo The Pendulum Speaks glavni oder zasedli black/death metalci Melechesh. Sveta četverica nam je nato v svojem dobre pol ure dolgem nastopu posvetila še sedem komadov, med katerimi so se znašli tudi Ladders to Sumeria, Grand Gathas of Baal Sin ter Geenies, Sorcerers and Mesopotamian Nights. Glede na to, da sem dotično, meni zelo ljubo zasedbo prvič videla v živo, si bom vsekakor privoščila obisk kakšnega njihovega klubskega nastopa. Zdelo se mi je namreč, da je na velikem festivalskem prizorišču, kljub izredno dobremu ozvočenju, njihova mistična glasba malček izgubila na pomenu.
Niti pet minut zatem, ko so Melechesh zaključili s svojim nastopom, so na sosednjem odru pričeli nažigati ameriški thrasherji Nuclear Assault. Na njihovem koncertu sva se ustavila ne zato, ker bi jih poznala, ampak zato, ker je thrash metal v živo ponavadi cela žurka. In res so nam divji strici v letih pokazali svojo thrashersko živahnost. Pohvaliti moram izredno zanimiv in neobičajen vokal, ki je sprva spominjal na klasični heavy metal glas, nato pa je pevec pokazal, da ima veliko večje sposobnosti.
Nastop deathcorovcev Carnifex sva izkoristila za polnjenje najinih kozarčkov in trebuhov. Zelo dobra odločitev, saj se je iz daljave slišalo neutrudljivo renčanje in bobnenje težkih Američanov.
Tik pred 21. uro pa sva že hitela pod oder Jägermeister, saj sva želela biti čim bližje bandu, ki je bil zelo zaslužen za to, da sva odšla na festival, več kot 800 km oddaljen od doma. To so bili Triptykon s Tomom G. Warriorjem na čelu. Končno sem videla tega malega hladnega možakarja s črno čepico na glavi in Gigerjevo kitaro v rokah. Poleg Warriorja pa je bila prijetna popestritev, do sedaj le v celoti moških zasedb, tudi zelo energična in privlačna basistka Vanja. Prekratka setlista je vključevala dva komada Celtic Frost, dva komada s prve plate Triptykon, Eparistera Daimones, dva z aktualne plošče Melana Chasmata in nenazadnje še cover skladbe Messiah kultne zasedbe Hellhammer. Triptykon so bili izredno doživetje, a žal prekratko.
Sledili so jokajoči Katatonia in čas je bil, da si ponovno napolniva kozarce v bližnjem jurčku.
Ob 23. uri je na oder pricapljal starosta ekstremnejšega metala, Max Cavalera, s svojo »družino« Soulfly. Ritem sekcijo zasedbe namreč trenutno sestavljata Maxova sinova Zyon in Igor, medtem ko vlogo kitarista še vedno zvesto opravlja Marc Rizzo. Na Brutalu sem sprevidela, da so Soulfly band za veselico – verjetno niso nikomur posebno najljubši, vsi pa bodo med koncertom poskakovali kot kobilice. Čeprav Max ne zna prijeti treh strun, njegov glas že močno peša, neizvirne nove komade pa prikriva s hiti Sepulture, kot so Arise, Roots in Chaos A.D., mu vsakič uspe raznoreti številno publiko, in tudi v tem primeru ni bilo nič drugače. Koncert je tokrat popestril s komadom Territory, ki sta ga odpela skupaj s frontmanom zasedbe Melechesh.
Še pred koncem nastopa Soulfly (njihov koncert je trajal celo večnost) sva se šla taktično namestit pod sosednji oder, saj sva že neučakano želela videti legende black metala, Mayhem. Slednji so imeli čast, da na okulten način zaključijo prvi festivalski dan, in po tistem, kar je sledilo, jim je to definitivno uspelo. Z izredno dodelano scenografijo nas je zasedba z najokrutnejšim black metal vokalistom razdražila z legendarnimi komadi Mayhem, kot so Deathcrush, Symbols of Bloodswords, To Daimonion, Chainsaw Gutsfuck, Freezing Moon, De Mysteriis Dom Sathanas, Pure Fucking Armageddon in drugimi. Iskreno rečeno sem pričakovala tudi kakšen novi komad glede na to, da so lani izdali plato, vendar so na nas vsuli same stare hite. Moram poudariti še, da je Attila resnično zloben vokalist.
Priznam, da me je prvi festivalski dan pošteno zdelal in pred menoj sta bila še dva vsaj toliko, če ne še bolj pestra dneva.