Bullet For My Valentine / Jinjer / Atreyu

Bullet For My Valentine so ena izmed tistih zasedb, ki sem jo spremljala celotno srednjo šolo, njihov prvenec oziroma njihove prve tri izdaje pa sem preposlušala po dolgem in počez, kljub temu pa nekako nisem našla časa oziroma izbrala primernega trenutka, da bi si jih ogledala v živo. Ko sem videla najavljeno evropsko turnejo z datumom v Zagrebu, ki je bil povrhu vsega še na soboto, sem vedela, da tega koncerta enostavno ne morem izpustiti. Celoten večer je pustil nekaj slabih kot tudi zelo dobrih spominov, a pojdimo od začetka.

Čeprav so zame vrhunec večera in glavni razlog odhoda na dogodek predstavljali BFMV, smo se z družbo proti Zagrebu odpravili kmalu po 18. uri. Morda je pametno omeniti, da iz meni domačega Krškega oziroma Brežic do tja potrebujemo zgolj dobre pol ure. Tako smo v center mesta prišli okoli 19. ure in sama sem bila izjemno presenečena, ko sem opazila dve velikanski vrsti ljudi, ki sta se vili od dveh vhodov v Tvornico po celotni ulici in še malo dlje. Organizatorji so se namreč odločili, da vrata povsem razprodanega koncerta odprejo zgolj pol ure pred začetkom nastopa prve zasedbe Atreyu. Po mojem mnenju slabo premišljena poteza in zanimivo poostren varnostni nadzor (varnostniki nam niso le odprli nahrbtnikov oziroma torbic, ampak so nas pretipali od gležnjev do vratu vključno s pregledom žepov in kapuc) je pripeljal do tega, da sem po odhodu na toaleto in oddajo bunde v garderobi v dvorano stopila prav takrat, ko so že omenjeni Atreyu zaključevali s svojim setom. Sicer pa so Atreyu ameriški predstavniki metalcora, ki so na sceni tako kot Bulleti od leta 1998. Zvok v dvorani med njihovim koncertom je bil odličen, energija na odru in pod odrom prav tako, vokalist Brandon pa je z nagovori in šaljivimi vložki med komadi to le dodatno podžigal. Po slišanih žal zgolj zadnjih dveh komadih mi je bilo zelo žal, da nisem uspela videti celotnega seta.

Setlista Atreyu: Strange Powers of Prophecy, Save Us, Drowning, Battle Drums, I Wanna Dance With Somebody (Who Loves Me) (Whitney Houston cover), Blow.

Drugi so na oder stopili Jinjer, za mnoge prisotne headlinerji večera oziroma edini pravi razlog obiska. Morda je vredno omeniti, da je bilo skozi večer slišati precej Slovencev in tudi nekaj obiskovalcev iz sosednje Madžarske naj bi priromalo v hrvaško prestolnico. Torej, Ukrajinci s karizmatično Tatiano Shmaylyuk na čelu so na odru zagrebške Tvornice zveneli še bolj jezno in uigrano kot sicer. Glede na stanje v njihovi domovini je verjetno to tudi pričakovano. A žal se je že pri drugem komadu tonski mojster močno uštel z uravnanjem glasnosti posameznega instrumenta in njihov koncert je bil bolj ali manj podoben grmečemu zmazku. Tatianin vokal je bil dobro slišan zgolj ob clean petju, prav tako so bile kitare precej zamazane. Kljub vsemu pa publika ni imela težav prepoznati hitov, kot sta Judgement (& Punishment) in Pisces, ter dvigniti telefon, pojačati uporabo lastnih glasilk oziroma na tak ali drugačen način pokazati pripadnost in poznavanje zasedbe. Mene tokrat žal niso prepričali, za kar je kriv predvsem že omenjen slab zvok, je pa Tatiana vsekakor vedno znova z izbiro odrskih oblačil in energijo prava paša za oči.

Setlista Jinjer: Who's Gonna Be the One, Copycat, Home Back, Judgement (& Punishment), Pit of Consciousness, Perennial, Dead Hands Feel No Pain, Pisces, Call Me a Symbol.

Po ohladitvi grla – saj niti ne vem, ali je to drago ali ne, ampak za veliko pivo in plastenko vode je bilo treba odšteti  EUR – sem se z roba dvorane prestavila na sredino v upanju na boljši zvok in pogled na oder. Bolj kot se je bližala ura pričetka koncerta, bolj mi je bilo jasno, da dogodek ni le razprodan, pač pa da bom koncert preživela kot sardina v pločevinki. Sodeč po komentarjih na drubenih omrežjih nisem edina, ki je »pojamrala«, da je bilo kar malo preveč »over-crowded«. Baje je tako na vseh razprodanih dogodkih v Tvornici, zaradi česa se mi poraja vprašanje, zakaj koncert ni bil prestavljen v večjo dvorano, npr. v Dom Sportova (lansko leto so zaradi razprodanega koncerta Gojiro prestavili iz Tvornice prav tja).

Ko so skoraj točno ob 21.35 na oder stopile valežanske staroste melodičnega metalcora Bullet For My Valentine, sem na gnečo kar malo pozabila. Skupina, v kateri originalna člana ostajata le še vokalist/kitarist Matthew Tuck in kitarist Michael Paget, je svoj nastop odprla s tremi komadi z zadnjih dveh izdaj – samonaslovljenega albuma iz leta 2021 ter ploščka Gravity. V dobri uri in pol sta omenjeni izdaji dobili še svoj komad ali dva, na izjemno veselje publike pa so večji del setliste predstavljali hiti s prvih treh izdaj: Poison, Scream Air Fire in Fever. Ko je vrnitev v preteklost odprl komad 4 Words (to Choke Upon), se je tik pred mojim nosom odprl precej velik »circle pit«, ki je stiskanje in premikanje ob znanih melodijah naredil še tako bolj zanimivo in vroče. Celotno gibanje dvorane je Matt nekajkrat še dodatno spodbodel in dvorana mu je brez težav jedla z roke. Dogajali so se »circle-piti«, skakanje, čupanje in predvsem glasno petje refrenov. Da tudi mlajši poslušalci poznajo dobre stare komade, se je pokazalo že pri prvi baladi Hearts Burst Into Fire. Kot je bilo to že pri originalni postavi, si je Matt tudi tokrat delil vokale z basistom Jamiejem Mathiasom, ki je sicer član zasedbe že od leta 2015. Ne morem trditi, da Mattovi vokali pešajo, je pa vsekakor dobro, da sta oba močna tako na cleanu kot na growlu in si primerno porazdelita vokalne linije. Z več kot dobrim zvokom, izborom komadov in odličnim (a rahlo zadušljivim) vzdušjem v dvorani so Bullet For My Valentine dokazali, da so še vedno ena izmed močnejših in boljših zasedb v Veliki Britaniji.

No, če sem v uvodnem delu kritizirala prehude varnostne preglede, pa je nekje na polovici koncerta nekemu obiskovalcu uspelo preplezati ograjo pred odrom in se celo povzpeti na oder. Šele ko je prišel povsem na drugo stran odra, je pritekel varnostnik, ki ga je prijazno pospremil iz dvorane. Za razliko od katere druge zasedbe se BFMV na obiskovalca sploh niso ozirali in so brez prekinitve nadaljevali s komadom. Tako smo v osrednjem delu koncerta slišali še znane melodije, kot so All These Things I Hate (Revolve Around Me), Scream Air Fire in Suffocating Under Words Of Sorrow. Za zaključek so fantje seveda izbrali tri od najbolj znanih, in sicer Your Betrayal, Tears Don´t Fall ter Waking The Demon. Pri Tears Don´t Fall je Matt publiko uspešno pripravil do petja z akustičnim uvodom v komad, medtem ko je pri Waking The Demon še zadnjič pozval k divjanju v »circle-pitu«.

Setlista Bullet For My Valentine: Knives, Over It, Piece of Me, 4 Words (to Choke Upon), You Want a Battle? (Here's a War), Hearts Burst Into Fire, The Last Fight, Shatter, All These Things I Hate (Revolve Around Me) Scream Aim Fire, Suffocating Under Words of Sorrow (What Can I Do), Rainbow Veins, Don't Need You, Death By A Thousand Cuts. ENCORE: Your Betrayal, Tears Don't Fall (acoustic singalong intro), Waking the Demon.

Gneča v dvorani mi je tekom koncerta tudi nekako »onemogočila« odhod skozi dvorano do prostora z »merchom«, kjer naj bi bila ponudba po eni strani precej dobra in po drugi strani precej draga. Za majico s kratkimi rokavi je bilo na primer treba odšteti 40 EUR. Oh, kako rada se spominjam časov, ko smo za majico s kratkimi rokavi odšteli 25 EUR in se čudili, ko so bandi postavili ceno jopice na 45 EUR. Take cene sedaj vidimo pri vse manj in manj zasedbah. No, kakor koli, po (pre)dolgem čakanju pred garderobo in kratkem postanku pri šanku smo se iz dvorane odpravili skoraj eno uro po koncertu. Da sem se odločila za odhod na koncert, mi ni mi žal, mi je pa res žal, da organizatorji ne prestavijo razprodanih dogodkov v večjo dvorano oziroma da vsaj vrat ne odprejo tako zgodaj, da dobijo vsi obiskovalci možnost videti vse nastopajoče.