Distoržn je nazaj. Še vedno ga organizira KRDM, po uspešni prvi sezoni pa se je to jesen zlil s Potujočo železarno, ki pustoši po treh slovenskih mestih – poleg Kranja sta to še Škofja Loka in Velenje. Projekt Potujoča železarna je plod sodelovanja Zavoda O, zavoda škofjeloške mladine in Mladinskega kulturnega centra Pri Rdeči Ostrigi ter društev KRDM in Železni Aktivizem. Dogodek je tako postregel s po enim bandom iz vsake metalske izpostave.
Večer smo začeli v temnem velenjskem šahtu. Podobno kot vsak premog ni črni premog, bi tudi Kholn težko označili za brezkompromisni black metal. To lahko hitro opazimo že po videzu banda; če smo danes pri nas vajeni (morda celo razvajeni) nove generacije črnometalskih bendov, ki se imidža lotijo zelo resno in konsistentno (Srd, Grob, Malorshiga ...), Kholn ne spadajo mednje: corpse paint samo na bobnarju brez majice, kitarist v debeli jakni in vokalist v adidaskah. Saj ne, da bi band zato diskreditiral, a konec koncev le govorimo o black metalu. Fantje tega igrajo v stilu svojih skandinavskih idolov, tudi tistih, ki ga občasno upočasnijo in zapeljejo v black'n'roll. Komadi so osnovani na riffih, ki ne poskušajo presenetiti, za občasno popestritev pa poskrbi vokalist z v zadnjem času popularnimi tulečimi vokali, ki jih je sproščal v nad glavo dvignjen mikrofon. Verbalne komunikacije s publiko ni bilo, se pa je frontman rad nasmihal v nastop najbolj investiranim posameznikom. In teh na koncertu Kholn ni bilo malo. Mladina je zapolnila prve tri vrste in glave vrtela brez obotavljanja. Prav lepo je videti take prizore, ki razblinijo skrbi o staranju scene. Kholn mimogrede za konec tega meseca napovedujejo izid prvenca Wrath of the Forgotten God.
Po nekaj letih zatišja so se letos na odre vrnili kranjski veterani alt rock/metal scene Obduction. Če ste jih, tako kot jaz, spremljali bolj površno, ste verjetno spregledali dejstvo, da so fantje s seboj prinesli tudi novo malo ploščo. Ja, fantje. Po odhodu energične pevke Mojce band zanjo ni našel zamenjave in tako zdaj nastopajo kot inštrumentalni četverec.
Nisem bil edini, ki je ob uvodnem komadu oprezal, iz kje bo vokalistka pritekla na oder in odpela znane verze prvenca Fingerprint. A bandu ni manjkala zgolj ženska prezenca na odru, tudi pod odrom je zazevala vrzel, saj je mladina po žanrski spremembi potrebovala nekaj oddiha, povprečna starost v dvorani pa je poskočila za desetletje ali celo dve in prvi del nastopa smo spremljali v neprijetno nezapolnjeni dvorani. A izkušenega kvarteta to ni vrglo iz tira, sproščeno so igrali naprej in prepričljivost izvedbe je privabila staro in mlado bliže odru. Obduction razvijajo svoj zvok, zvenijo težje kot poprej in opazno je spogledovanje tako z groove metalom kot »toolovsko« progresivo. Dominanten zvok basa in domiselni prehodi ostajajo zaščitni znak banda, pogrešali pa smo kakšno solažo več.
Loški Moshead so dokazali, da so iz »otroške atrakcije« pred leti prerasli v resen bend, ki lahko mobilizira še zadnjega obiskovalca, ki v kotu dvorane v miru ožema svoje pivo. Tudi če thrash, vlit v kalup stare Metallice ni vaša šalca vroče kovine, je ob vloženi energiji banda težko ostati ravnodušen. Band je dodobra ogreto publiko še dodatno dvignil in ob napol polni dvorani je bilo zadosti prostora, da so se razvili raztrgani moshpiti, globlje v večer pa tudi skoki z odra na peščico ljudi. Kljub temu, da so mladci svojemu klasičnemu setu dodali dva nova komada, ki naznanjata njihovo drugo studijsko ploščo, vez med odrom in publiko ni bila pretrgana. Frontman Gregor je napovedal zadnja dva komada in (zdaj že tradicionalno) na oder povabil vse obiskovalce, ki so se tudi ob njegovi pomoči do konca drugega komada res zbasali gor, nato pa je band udaril še s klasiko Sepulture – Arise, ki je zmotivirala še starejšo generacijo obiskovalcev v ozadju.
Celoten dogodek je izpadel kot odlična metalska veselica, na kateri se lahko poveselijo tako najstniki kot generacija njihovih staršev. Za podmladek se očitno ne gre bati, tudi »starine« se da s pravo vabo zvabiti iz brlogov. Če bi že hotel večeru kaj očitati, bi rekel, da sem pogrešal vmesno generacijo. Naslednja postaja Potujoče železarne je decembra klub eMCe plac v Velenju.
