DorDeDuh / Exsilium

Dobra stvar glede krajših koncertov je ta, da ponujajo možnost za intenzivno dojemanje dogodka v celoti ... In obratno: toliko težje je manevrirati z maratonskimi koncerti. Sploh, če gre za maraton istega žanra (kar spomnimo se – oziroma raje: spomnite me – koncerta Sargeist, Baptism, Celestial Bloodshed in drugih kakšni dve leti nazaj na Metelkovi). Koncert Exsilium in DorDeDuh v Orto Baru (ki je, mimogrede, sredi tedna in s precej slabo obiskanostjo koncerta, izgledal napol mrtev) je bil, tudi zaradi glasbene naravnanosti obeh skupin, eden izmed tistih koherentnih dogodkov, ki implicirajo razmislek, refleksijo o žanrih in – kar je najpomembnejše – izjemno ter zelo osebno, skoraj psihadelično izkušnjo. Gremo po vrsti.
Exsilium, katere sem do dogodka v obravnavi prvič in zadnjič videl nekaj časa nazaj v Tovarni Rog, kjer so odigrali izjemno hedonističen, a zato nič manj zadovoljiv nastop, so se tokrat predstavili v veliko bolj umirjeni, trezni in koherentni luči. Njihova interpretacija (že sicer zelo lucidnega) pojma »folk/black metal« je precej nenavadna in unikatna – ni smrtno resna, temveč sproščena in neobvezujoča; hedonizem pa je tu prej pot kot cilj. Skupina je odigrala dobršen del svojega leta 2007 izdanega dema Into The Exile ter – kar je najpomembneje – predstavila nekaj skladb s prihajajočega prvenca, ki so nastopu dale tisto pravo vrednost. V le-teh je namreč, glede na demo,moč opaziti precejšen napredek tako v sferi pisanja pesmi, kot tehničnih sposobnostih članov skupine, prav tako pa je (vsaj po slišanem sodeč) manj igranja na prvo žogo »folk-ish« melodij in pathosa. Kar je, razen če ne gre za postmodernistično komentiranje zgodovine (fenomen, ki ga v metalu še nisem zasledil), skoraj brez izjemne pohvalno; to pa zato, če že ne iz kakšnega drugega razloga, ker se metal s svojimi načeloma trdnimi strukturami komadov in zaporedji elementov znotraj njih, le s težavo ujema s fluidnostjo in spontanimi možnostmi interpretacije (zgodovinske) ljudske glasbe.
Rešitve seveda obstajajo. Ena izmed njih (in tista, ki se očitno v zadnjih letih najbolj prakticira) je ta, da se »metal« strukture podredi onim, drugim, tradicionalnim (na tem mestu pa naj opozorim, da govorim o strukturah, ne pa tudi (nujno) o zvoku, pathosu, melosu ali podobnem), kar – v kolikor k temu pristopijo dobri glasbeniki z občutkom za živo glasbo – doprinese k transgresivnosti metal glasbe, ne pa k regresiji tradicionalne glasbe, kar se tako rado dogaja vsem tistim bandom, ki so 4x4 pogon metala (hote ali nehote) napačno zamenjali s poustvarjanjem ljudske glasbe.
Pri takšnem pristopu k transgresiji (v tem primeru black) metala vztrajajo Romuni DorDeDuh, ki so vzniknili iz razcepa skupine Negura Bunget na dva dela. Razlike med skupinama »per se« praktično ni: prav tako kot na zadnjem albumu Negure Bunget, je tudi pri DorDeDuh opaziti redukcijo black metal elementov v prid psihadeličnim pristopom, ki so, ko (oziroma če) se dokončno razcvetijo, tako rečeno onstran tradicionalne glasbe. Uporaba njenih izraznih sredstev (tolkal, pihal in brenkal) pa je najbližji približek postmodernističnemu komentiranju zgodovine (in prek te kreaciji lastnega izraza), nad odsotnostjo katere sem jokal odstavek ali dva nazaj.
DorDeDuh so tako odigrali še en transično-psihadelični koncert, kakršnih smo v zadnjih dveh letih lahko videli kar nekaj (dvakrat Wolves In The Thorne Room, prav tolikokrat Negura Bunget, Jarboe, po nekoliko drugačnih kriterijih pa bi lahko sem umestil tudi dvakratni nastop švedskih Shining ter eksces, ki so ga proizvedli The Devil's Blood na Metalcampu 2010), predstavili svojo edino izdajo, EP z dvema skladbama, in odigrali dobršen del prihajajočega albuma, čeprav se zdi, da bi se tej zasedbi v tem obdobju bolj kot studijski album podal live album. Seveda s studijskim izdelkom ni nič narobe, toda v tem primeru govorimo o zasedbi, ki je podkrepljena z odrskimi izkušnjami Negure Bunget, kemija med člani je skorajda otipljiva, občutek za živo glasbo pa skoraj neprekosljiv.
Skratka: šlo je za močan, skoraj intimen, nekoliko kratek, a zelo intenziven dogodek, ki je s stališča poslušalca bolj kot neko standardno (da ne rečem celo stereotipno) metalsko druženje impliciral samopremislek in potovanje vase; z glasbenega pa prek sproščenega izrazja ponujal metal presegajočo in nenavadno primarno izkušnjo misli, telesa, psihe.