Dream Theater

4. 2. 2014 je bil dan, ki so se ga že dolgo vnaprej veselili ljubitelji kompleksnih matematičnih enačb, deljenja z ničlo in tehnične dovršenosti v glasbi, saj so se v Ljubljani po mojem štetju že četrtič oglasili prog megalomani Dream Theater. Sam niti nisem velik ljubitelj prog metala, saj se moje poznavanje zvrsti konča nekje pri starih Fates Warning, Queensrÿche, Atheist in Death, niti nisem poznavalec Dream Theater, a tokrat je vendar napočil čas za moje prvo srečanje z njimi.
Po vseh vremenskih peripetijah preteklega tedna se je mala dvorana Hale Tivoli ob sicer podolžno postavljenem odru in posledični eliminaciji polovice tribun kar dobro napolnila z raznovrstnimi ljubitelji tovrstne glasbe; tu so bili tako mlečnozobi srednješolci kot tudi resno izgledajoči starejši ljubitelji glasbe, katerim na prvi pogled nihče nikoli ne bi pripisal obiskovanja metal koncertov. Na tem mestu bi tudi pohvalil publiko, saj je ta vse slabe tri(!) ure dihala z bandom, pela in norela (v mejah norenja, ki ga dotična zvrst seveda omogoča), predvsem pa je bil opazen skoraj popoln izostanek raznih nadobudnih režiserjev, ki na koncertih s svojimi žepnimi snemalnimi napravami uničujejo koncertno doživetje normalnim poslušalcem. V nekem trenutku se je nekdo v prednjih vrstah celo odločil za takšen snemalni podvig in bil zanj takoj »nagrajen« z odlično merjenim kozarcem rumene brozge v glavo. Sicer v osnovi zavračam nasilje, a vendar si ne morem kaj, da ne bi tovrstne poteze vsaj po tihem podprl, saj se je snemanje koncertov na pametne telefone za videoizseke podpovprečne kvalitete, ki jih kasneje nihče ne gleda, razpaslo čez vse meje.
Ob pol devetih je torej padel veliki zastor in na vizuelno zelo privlačnem odru so se pojavili Dream Theater. Glede na zadnje snidenje s slovenskim občinstvom se je v zasedbi zgodila kataklizmična sprememba, saj je na trinogem stolu namesto ustanovnega člana zasedbe Mika Portnoya sedel drugi čarovnik Mike, Mike Mangini. Ob odhodu morda najmarkantnejšega člana zasedbe in ob sočasnem pešanju vokala Jamesa LaBrieja so skupini mnogi napovedovali črn konec, a so gospodje to že z zadnjo ploščo in predvsem s tem koncertom zatrli v kali. LaBrie namreč poje kot že dolgo ne in njegov vokal, ki je bil tudi meni daleč najšibkejši člen skupine in poglavitni razlog za neudeleževanje njihovih koncertov, je brez težal zdržal napor celotnega koncerta in opaziti ni bilo najmanjše šibkosti niti ob najzahtevnejših legah, ki jih v setlisti, ki so jo sestavljali Trial of Tears, The Mirror in Lifting Shadows Off a Dream, nikakor ni manjkalo. Kdor pa je podrobneje seznanjen z likom in delom Mika Manginija, pa je že ob predstavitvi Portnoyeve zamenjave vedel, da bo z Dream Theater vse v redu, saj gre za moža z zares impresivnim renomejem in statusom v glasbenem svetu. S takšnimi predispozicijami in ob dodatku Johna Petruccija (nad čigar bicepsi je bil nedvomno navdušen tudi naš general Frogi) na kitari in korejske basovske hobotnice Johna Myunga je bilo jasno, da bo »An evening with …« dogodek, ki sam po sebi pomeni več kot dveinpolurno glasbeno druženje, zares uspel. Za sodelovanje se je odločila tudi sicer zvočno tradicionalno neugodna mala dvorana Tivoli, saj je bil zvok tokrat v vseh fazah koncerta kristalno čist in omogočal popolno uživanje v inštumentalnih vragolijah zasedbe.
V prvem delu koncerta so nam tako predstavili najnovejši studijski izdelek skupine in poslušalci so presenetljivo dobro sprejeli komade The Enemy Inside, The Looking Glass, Enigma in Along for the Ride, katerim so vmes vrinili še The Shattered Fortress z albuma Black Clouds & Silver Linings in Breaking All Illusions ter odlična On the Backs of Angels s predzadnje plošče A Dramatic Turn of Events. A največje navdušenje uvodne suite je požela Myungova Trial of Tears s plošče Falling into Infinity, ki je občinstvo prvič spravila v stanje kolektivnega transa. Dream Theater so naravnost leteli po odru, vešč Rudess se je najprej nagibal čez gibljivo ogrodje svojega klaviaturskega laboratorija, že v naslednjem trenutku pa je s svojim futuristično oblikovanim keytarjem stal vštric s Petruccijem in besno soliral, medtem ko je LaBrie z nasmeškom na ustih plezal više in više po vokalnih registrih. Vse skupaj so s pomočjo zares velikega in tehnično dodelanega LED zaslona, ki je zavzemal celotno ozadje odra, opazovali tudi od odra bolj oddaljeni obiskovalci, na zaslonu pa so se tekom koncerta ves čas odvijali zanimivi kratki filmi in animacije z namenom še natačneje vizuelno predstaviti vse aspekte glasbe zasedbe. O tehnični izvedbi glasbe na tem mestu ne gre izgubljati besed, saj je zasedba znana po stremenju k tehnični popolnosti in tako je napake kljub izjemni ritmični kompleksnosti glasbe nesmislno iskati s še tako močnim povečalom.
Po prvem dejanju je sledila petnajstminutna pavza, ki smo jo mnogi izkoristili za hmeljevo osvežitev, v dvorani pa se je po besedah obiskovalcev vrtel kratek film, o vsebini katerega vam žal ne vem povedati nič. Sledilo je drugo dejanje koncerta, ki je bilo posvečeno dvajseti obletnici izdaje legendarnega albuma Awake. Tako so bile igrane kompozicije v tem delu z izjemo zaključne »The Illumination Theory« z zadnjega albuma vzete izključno iz Awake. Občinstvo je lahko tako uživalo in se čudilo ob mojstrskih izvedbah klasik The Mirror, Space Dye West, Scarred, Lie in že prej omenjene vrhunske Lifting Shadows Off a Dream. Petrucci je to pot dokazal, da ima v nasprotju s popularno šalo precej več »filinga« kot palični mešalnik, saj določene fraze tu zahtevajo pravi »pinkfloydovski« filing, ki pa ga je »jamski človek« Petrucci pokazal. Občinstvo je bilo ponovno v transu, mnogi pa smo ponovno nejeverno zijali v Jamesa, istega Jamesa, ki smo ga pred leti že povsem odpisali, kako na videz brez težav izvaja vse linije, za povrh pa ga vokalno odlično pokriva tudi Petrucci.
Po drugem dejanju se je zasedba poslovila, a je ob glasnem vzpodbujanju publike seveda sledil dodatek, v katerem so se posvetili še eni obletnici, mineva namreč 15 let od izdaje Metropolis Pt. 2 - Scenes from a Memory. Tako so nam za posladek servirali še Strange Deja Vu, Overture 1928, Finally Free in veliko presenečenje, Dance of Eternity. Kaj sploh povedati o komadu s toliko ritmičnimi spremembami, toliko različnimi taktovskimi načini in toliko rezanimi melodijami? To je utelešenje zasedbe, zahtevna glasba za ljudi, ki si tega želijo in so se v glasbo pripravljeni zares poglobiti, saj gre zadeva sicer mimo tebe kot skupek nelogičnega hrupa.
Kaj poreči v zaključku? Med poslušanjem koncerta me je prešinila tale prispodoba: Dream Theater so kot vožnja z udobnim hitrim mercedesom po gorski cesti na sončen dan. Nato pa se naenkrat stemni, ceste zmanjka in se na videz nekontrolirano kotališ po razgibanem hribu navzdol, dokler se meni nič tebi nič ponovno ne znajdeš na sončni cesti, nepoškodovan in brez logične razlage, kako se je to zgodilo. Ob koncertu sem pogosto pomislil na glasbo meni ljubih Pink Floyd, vendar s pomembno razliko – kar Floydi v glasbi rešujejo z domišljijo, nadomeščajo Dream Theater s tehniko. Ob tem pa naj se vsak odloči, kaj mu bolj ustreza.