Dream Theater

Pet let po osvojitvi ljubljanskih Križank so nas v zadnjem desetletju najuspešnejši heavy progresivci Dream Theater na veselje mnogih ljubiteljev tehnično dovršene glasbe ponovno počastili s svojim obiskom. Naključje je hotelo, da je podobno kot leta 2000, njihov nastop sledil kitarskemu virtuozu Stevu Vaiu, le da je bil tokrat hram slovenske košarke rezerviran za predstavo Dream Theater.
Že v naprej je bilo napovedano, da na turneji »An Evening With Dream Theater« ne bo prostora za predskupino in da bodo Newyorčani predstavili za približno tri ure svojega materiala z vmesnim četrturnim odmorom. Okoli 3.500 obiskovalcev je do devete ure zasedlo koncertno prizorišče; oder je bil tokrat pomaknjen bolj proti sredini, kar se je izkazalo za smelo potezo, tako da je bil prostor skoraj do konca napolnjen in da ne bi izgledalo na pol prazno. Na vzdušje je to lahko le pozitivno vplivalo, kar se je pokazalo z močnim vzklikanjem ob prihodu banda na oder. Že na začetku, ob skladbah z letos izdanega albuma Octavarium, The Root Of All Evil in Panic Attack pa se je pokazala največja pomanjkljivost dvorane pri izvedbi koncertov, slaba akustika, ozvočenje. Na mestu, kjer sem bil, se je na začetku najslabše slišalo Jamesov vokal, na srečo pa vsaj nisem slišal nobenih odmevov, kar se je v preteklosti že dogajalo. Ostalih slabih točk pa koncert (če izvzamemo izjemno visoke cene merchandisea) praktično ni imel. Postavitev treh večjih ekranov v ozadju odra se je izkazala za odlično zadevo, na platnih pa so se vrteli ali live posnetki ali posnetki obdobja (slike, videospoti, naslovnice albumov itd.), iz katerega je bila trenutno igrana skladba.
Dream Theater so eden redkih bandov, pri katerih nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ, da bodo igrali na koncertih. No, to, da bodo v Ljubljani igrali kaj takega kot celotne Master Of Puppets, The Number Of The Beast ali Dark Side Of The Moon le ni bilo za pričakovati. So pa svoj repertoar igranih skladb postavili zelo zanimivo; po dveh novih skladbah so se vrnili čisto k svojim začetkom, v sredino osemdesetih, ko so se imenovali še Majesty in iz tistega obdobja odigrali Another Won. Zanimivo je bilo na ekranu gledati čupaste, suhlajte tipe, ki so bili skoraj neprepoznavni v primerjavi s svojo današnjo podobo. Potem pa je sledil kronološki sprehod skozi albume proti sedanjosti in prvih sedemdeset minut so zaključili s Six Degrees Of Inner Turbulence. Prav s tega albuma je bila, vsaj za moj okus, tudi najslabša izbira komada, zato pa so bile toliko bolj fantastične njihove zgodnejše zadeve, A Fortune In Lies, Under A Glass Moon in Caught In A Web. Zanimiva je bila tudi izvedba Peruvian Skies, v katero so vključili krajša instrumentalna dela Wish You Were Here (Pink Floyd) in Wherever I May Roam (Metallica). Ves ta del pa je spremljala izredna atmosfera, vzdušje je bilo odlično; med skladbami pa je bilo očitno tudi to, da je bil eden glavnih ciljev dela publike na koncertu občudovanje solo vložkov Petruccija (predvsem) s svojo tisoč in eno kitaro, Myunga, Rudessa in Portnoya, ki je po novem občudovalec slovenske hokejske reprezentance. Malo pretiravanja, ampak lepo ga je bilo videti na odru v dresu slovenskih risov.
Po malo več kot petnajstminutnem odmoru se je začel drugi del koncerta in to s fantastično As I Am s predzadnjega albuma Train Of Thought. Ta del je v celoti zavzemal novejši material z zadnjih dveh med seboj stilsko zelo kontrastno orientiranih studijskih albumov; na eni strani bolj rockerski Octavarium, na drugi pa njihov najudarnejši in moderni Train Of Thought. Razumljivo je bilo v povprečju v drugem delu nekoliko mirnejše, predvsem to velja za njegov zaključek s Sacrified Sons in Octavarium. Marsikdo bi namesto zadnjega raje slišal kakšno drugo njihovo daljšo mojstrovino, a Dream Theater ne bi bili Dream Theater, če je na tej turneji ne bi odigrali. Vmes pa je »padla« tudi edina prava solo točka večera v izvedbi profesorja Jordana Rudessa, gotovo enega najbolj genialnih rock klaviaturistov današnjega časa. V oči je stopilo predvsem njegovo obvladovanje električnih klaviatur in stoječe ovacije po koncu točke so bile čisto na mestu.
Čas je tekel neverjetno hitro, več kot dve uri sta minili kot bi mignil, a nihče še ni bil pri volji oditi domov. »Sanjsko gledališče« se je moralo nadaljevati in sledil je ponoven povratek banda na oder. V dodatku seveda ni bilo prostora za nove zadeve, najprej je prišla na vrsto balada The Spirit Carries On, kjer se je pokazala nova koncertna značilnost, ko vžigalnike v zraku ob takih priložnostih počasi zamenjujejo mobiteli; nato pa prava eksplozija v obliki njihovega hita Pull Me Under, s katerega so prešli v še eno neponovljivo klasiko, prvi del Metropolis. Predstave je bilo potem konec in ob huronskem aplavzu je sledilo še večminutno poslavljanje.
To je bila še ena odlična predstava Dream Theater, ki so nedvomno bolj navdušili kot ob svojem prvem obisku. Pri njihovem nastopu ni v ospredju show ampak glasba in ta je v Tivoliju ta večer definitvno zmagala. Ob tako perfektnih glasbenikih na odru in ob taki publiki drugače niti ni ne more biti.
Set lista Dream Theater: Root Of All Evil, Panic Attack, Another Won, A Fortune In Lies, Under A Glass Moon, Caught In A Web, Peruvian Skies, Fatal Tragedy, About To Crash (Reprise), Losing Time/Grand Finale, As I Am, Endless Sacrifice, I Walk Beside You, Sacrificed Sons, Octavarium, The Spirit Carries On, Pull Me Under/Metropolis.