Elder / Pallbearer / Irist

Poletje se je že prevesilo v jesen, in čeprav med sušnimi meseci ni manjkalo koncertov, se najave novih zadnje tedne še vedno množijo kot gobe po dežju. Med vsemi že dolgo napovedanimi koncerti sem se najbolj veselila ravno prvega obiska Pallbearer in Elder v Ljubljani. Prvi so se pri nas prvič predstavili leta 2018 na festivalu Metaldays, drugi pa so isto leto jeseni zaobšli Slovenijo in nam najbliže nastopili v Zagrebu. Na zdajšnji turneji so Elder pred izidom šestega dolgometražca raje obiskali Ljubljano, ampak so pogovori med obiskovalci kljub temu potekali večinoma v hrvaščini. Naši južni sosedje sicer veljajo za zveste oboževalce, ampak dopuščam tudi možnost, da so že dobro vedeli, kaj nas čaka. Eden najboljših koncertov letos.

Bandi so se do minute natančno držali časovnice, ki so jo Veseli Dihurčki objavili v ponedeljek:
19.00 vrata/blagajna
19.20 Irist
20.10 Pallbearer
21.45 Elder

Koncertni večer je odprla mlada progresivna sludge/postmetal zasedba iz Atlante, ki pa je že od izida prvenca Order of the Mind pod okriljem Nuclear Blast. Sredi septembra je ravno izdala nov EP, zato je del nastopa verjetno posvetila predstavitvi aktualnega izida Gloria. Irist in njihov kratek set sem zaradi zgodnje ure žal zamudila, ampak če povzamem vtise kolegov, je več njih peterico opisalo kot zanimivo, komadi pa da imajo za omenjeno mešanico zvrsti presenetljivo veliko breakdownov. Zasedba je imela kot predskupina v Ljubljani presenetljivo dober obisk, saj se je dvorana že takoj po prvem komadu zapolnila nekje do polovice in pri prehajanju med vrstami ni več šlo brez stika. Irist je predstavitev na prvi evropski turneji uspela, si pa upam trditi, da bi se band verjetno bolje prilegal kakšnemu posthardcore/postmetal paketu.

Ob napovedani uri je začel odzvanjati uvodni riff prvega komada Pallbearer po hali, ki je bila že nabito polna vse do šanka. Nekako sem se uspela prebiti vsaj do polovice, kjer so nizke frekvence zaradi glasnega ozvočenja že pretresavale drobovje. Četverica iz Arkansasa je odprla nastop z naslovnim komadom aktualnega albuma Forgotten Days in hitro prevzela srca in telesa navzočih. Pallbearer preigravajo izredno speven doom metal z vokalnimi harmonijami, ki jih kitarista in basist tudi v živo izvajajo v troje. Tokrat morda niso zadeli čisto vsake harmonije, so pa zato toliko bolj prepričali s tršimi in bolj mastnimi riffi ter predvsem prepričljivim nastopom. Najbolj so me razveselili s komadom The Ghost I Used to Be, ki pa je bil glede na dolžino komadov seveda tudi edini z drugega albuma Foundations of Burden. S tretjega albuma Heartless so nam namenili komad I Saw the End, z aktualnega pa še vsaj komada Silver Wings in Caledonia. Za zaključek so izbrali celo nekaj s prvenca Sorrow and Extinction, s čimer so navdušili najstarejše in najzvestejše oboževalce – Given to the Grave. Med preigravanjem tega je vidno najbolj užival glavni kitarist, je pa skoraj enajstminutni komad tudi utrudil precejšen del publike, ki je začela že proti zadnji tretjini nastopa zapuščati dvorano. Pallbearer so se sicer potrudili in sestavili čim bolj razgiban set, ampak imajo na splošno precej skladb, ki jim raje v miru prisluhnem doma. Tako se mi vsaj ni treba obremenjevati z ljudmi, ki med mirnejšimi deli veselo debatirajo in jim je vseeno, da smo drugi plačali, da poslušamo band, ne pa njih.

Zaradi gneče sem na glavni band večera tokrat počakala kar pri odru. In še dobro, saj so Elder po intru točno četrt pred deseto udarili s komadom Compendium. Ravno s tem komadom in albumom Lore sem pred leti spoznala in hitro vzljubila Elder, saj znajo pisati izredno lahkotne, razgibane in nalezljive komade z dovolj distorzije in predvsem občutka. Vse progresivne aranžmaje so tudi v živo izvedli, kot se zagre, od pričakovanj pa je nekoliko odstopal samo vokal, kar pa ni bilo zares moteče. Vokalist je osvežujoče sproščeno komuniciral z občinstvom in takoj na začetku poudaril, kako so veseli, da končno igrajo v Sloveniji in da upa, da do naslednjič ne bodo za to spet potrebovali 15 let. Skupaj z bandom so izmerno uživali tudi obiskovalci, ki so si v sprednjih vrstah s skakanjem in plesanjem izborili več prostora zase. Dopuščam pa tudi možnost, da se je večina obiskovalcev raje umaknila dlje od zvočnikov, saj je bilo zaradi preglasnega ozvočenja spredaj težko poslušati band celo s čepki. Na splošno je bilo vzdušje živahno in lahkotno, pod odrom in na njem pa je bilo predvsem veliko dobre volje. Zagon je band nekoliko umiril z novejšimi komadi, In Procession in Halcyon s predlanskega albuma Omens, in komadom Blind, med katerim je še posebej zasijal basist, strasti pa je znova razplamtel z najstarejšim komadom v setu, Dead Roots Stirring. Za konec nam Elder ne bi mogli prihraniti boljšega komada, saj so zaigrali Sanctuary z meni najljubšega albuma Reflections of a Floating World. Iskreno niti ne vem, kaj vse se je na koncu dogajalo okoli mene, ker sem zaplavala čisto drugam, pa čeprav sredi tedna in samo na vodi. Ni veliko bandov, ki jim je kaj takega do zdaj uspelo, ampak Elder so se hitro in zlahka povzpeli na vrh. Bili so odlični, in čeprav so nekateri zahtevali bis, ga nismo zares potrebovali.

Po doživetju v Ljubljani mi je še toliko bolj žal, da sem Elder nazadnje izpustila v Zagrebu. Resnično so band, ki ga mora vsak vsaj enkrat v življenju doživeti v živo. Na koncertu je uživala celo prijateljica, ki prisega izključno na funeral doom in black metal. Tako Elder kot Pallbearer so se po koncertu družili z obiskovalci, se z njimi slikali in jim podpisovali plošče. Kako dolgo je še trajalo rajanje, ne vem, saj sem se še pred polnočjo odpravila na pot. Hvala, Dirty Skunks!