Fear Factory / Devin Townsend Project / ZircuS

Na zadnji novembrski dan, demonstracijsko obarvani petek 30., sta se v sklopu The Epic Industrialist Tour v ljubljanskem Kinu Šiška ustavila dva žanrsko zelo različna banda, Fear Factory in Devin Townsend Project. Kljub njuni različnosti pa obe zasedbi ponujata neko specifično zvrst, po kateri ju prepoznamo. Na turneji so Fear Factory predstavljali aktualni album The Industrialist, Devin Townsend Project pa album Epicloud. Koncert je obiskalo kar lepo število ljudi, kar se je pokazalo tudi v zasedenosti dvorane, ki je bila med nastopom Devina, pa tudi na začetku koncerta Fear Factory, polna vse do vhodnih vrat. Pa pojdimo od začetka.
Koncert so otvorili Slovenci ZircuS. Sami se opredeljujejo kot elektro/rock/tribal in to smo tudi lahko poslušali dobre pol ure. Šestčlanska zasedba predstavlja nek kozmično-futuristično obarvan rock z vpeljavo industriala, dubstepa in tudi trših ritmov, vse to pa je bilo podkrepljeno s projekcijo, ki je celotno zadevo naredila res kozmično. Koncert je bil izpeljan, kot se spodobi, z veliko mero energije, vendar pa me je zmotila sama sestava zasedbe. Bobnar, ki igra na električni set, po mojem mnenju ne sodi na koncert, kajti ni slišati tiste prave globine, ki jo dobimo z igranjem klasičnih bobnov. Ravno tako se mi zdi nepotreben član z računalnikom, ki ga sploh ni bilo opaziti. Njihova glasba že tako ali tako v celoti temelji na elektroniki in efektih, ki so bili uporabljeni celo na vokalu, zato se mi zdi izpostavljanje tega na odru v tolikšni veličini povsem nepotrebno. Zasedba je kljub temu koncert izpeljala korektno, kar jim je sporočila tudi publika z dobrim odzivom.
Po približno petnajstminutni pavzi so na oder stopili Devin Townsend Project. Projekt, ki ga je enostavno potrebno videti v živo, da bi razumeli epske kreacije, ki jih piše Devin Townsend. Namesto značilnega intra smo lahko na projekciji slabih deset minut spremljali najbolj neumne, a smešne posnetke, ki so nas pripravili na Devina, ki je na oder prikorakal s plišasto igračko v rokah in takoj naznanil koncert poln smeha. In ravno takšnega smo bili tudi deležni. Dvorana se je med prvim komadom Supercrush povsem napolnila in skozi koncert ustvarila takšno energijo, ki je presenetila celo Devina. Devin je ob ustreznih posnetkih na projekciji predstavil skupek mojstrovin, ob tem pa izvajal grimase, govoril šale in na splošno imel perfektno komunikacijo s publiko. Ljubljano je preimenoval kar v »Lubvagina«, bil povsem spontan in iskren ter s komadom Where We Belong pokazal, da je res pravi mojster za pisanje orgazmičnih komadov. Je eden redkih kitaristov, katerih glasba vsebuje veliko različnih stilov. Veliko je menjav ritmov in stila kar sredi komadov, prav tako pa Townsend ni eden tistih, ki bi imeli desetminutne solaže, samo da bi pokazali, kako dobri so, temveč to dokaže s svojimi epskimi kompozicijami in vokalom, ki te popelje v pravo ekstazo užitkov. Devin enostavno kot Mrlakenstein napada s hudičevo dobrim urokom epske glasbe, za katerega enostavno ni protiuroka, ko si ga enkrat deležen v živo. Pod takim urokom smo bili tudi vsi v publiki, ki smo kot majhni otroci sodelovali in nestrpno čakali, kaj sledi. Zvok na koncertu je bil perfekten, kljub temu da sta Devin in drugi kitarist skoraj pri vsakem komadu zamenjala kitari. Definitivno mojstrovina večera, ki jo bomo večno pomnili v upanju, da jo ponovno doživimo.
Setlista: Supercrush, More!, Kingdom, Truth, Planet Of The Apes, Where We Belong, War, Vampira, Lucky Animals, Juular, Grace, Deep Peace.
Zadnji so na oder stopili Fear Factory, ki so imeli tudi največ privržencev med obiskovalci koncerta. Ameriške legende industrial metala, mešanega z različnimi drugimi zvrstmi, ki so na sceni že 23 let, so v slabi uri in pol v meni porodile zelo mešane občutke. Zasedba na čelu z Dinom Cazaresom, legendo ameriškega metala, in Burtonom C. Bellom je v celotni glasbeni karieri imela kar precej smole s prihajanjem in odhajanjem članov in tako so tudi letos dobili novega bobnarja in basista. Sama zasedba je delovala zelo usklajeno; Dino in basist sta vsakih par minut menjala položaje na odru, pa tudi Burton je dal nekaj energije od sebe, vendar je bilo kljub temu vse skupaj bolj kot ne razočaranje večera. Začeli so s komadom The Industrialist, pri katerem so imeli katastrofalen zvok, ki se skozi celoten koncert ni kaj dosti izboljšal. Kitara je bila preveč nasikana, basa se sprva skorajda ni slišalo (kar so sicer potem popravili), bobnom je manjkalo nekaj globine, Burtonu pa se je poznalo, da ni več tako dober vokalist, kot je bil. Njegovi growli so bili sicer odlični in ob komadih, v katerih ni bilo clean vokala, so obiskovalci še najbolj uživali. Ko pa je Burton začel peti, se je pokazala druga plat. Ne vem, ali je izgubil glasbeni posluh ali pa ga enostavno nima. Zato se sprašujem, ali je na albumu The Industrialist celoten clean vokal obdelan z avtotuneom in zakaj sploh še pišejo takšne komade, ki na koncertih obiskovalce naženejo iz dvorane? Z mešanimi občutki sem v dvorani vztrajala skoraj celoten koncert, bila presenečena nad nasmejanim poskakujočim Dinom in med vsako pavzo ponavljajočimi se izjavami Burtona o tem, kako lepo je biti v Ljubljani in kako je grozno, da nas niso obiskali že prej. Zasedba je igrala komade iz vseh njenih obdobij, ob tem pa so se na projekcijah prikazovale ustrezne naslovnice albumov. Stanje je bilo po dobrih 45 minutah nastopa po pričakovanjih, kajti dvorano je zapustila že skoraj polovica obiskovalcev, kar je konkretno pokazalo kvaliteto koncerta. Sama sem jo zapustila po odigranem komadu Demanufacture in ob odhajanju poslušala kritike nastopa. Koncert je sicer minil v dobrih odzivih zagretih fanov, ki so poskrbeli tudi za gibanje in energijo pod odrom, vendar menim, da je celoten večer stal na perfektnem nastopu Devina Townsenda.
Setlista: The Industrialist, Shock, Smasher/Devourer, Powershifter, Acres Of Skin, Linchpin, Resurrection, Recharger, Martyr, Scapegoat, Demanufacture, Self Bias Resistor, Zero Signal, Replica.