.jpg)
19. januarja naj bi v kranjskem Trainstation Squatu zaružili lokalni veterani God Scard ob istozvrstni podpori iz Velenja, bandu Chimera, ki naj bi ga – pohvalno – fani in prijatelji na poti spremljali celo z avtobusom, potnikom pa naj bi organizatorji izrekli dobrodošlico v obliki nekaj evrov milejše vstopnine. Dobro zastavljen dogodek, ki bi tako dobro vžgal le v edinstveni kombinaciji teh dveh bandov, pa je v zadnjem hipu žal padel v vodo pod pritiskom bolezni člana velenjske skupine. Sposobnost in domiselnost organizatorja (Bidovc & Co.), ki je samoumevna, kadar stvari tečejo gladko, pa se izkaže šele ob nastanku tovrstnih problemov. Z drzno potezo izvedbe koncerta z dvema popolnoma drugačnima bandoma se je dogodek odvil v duhu rocka 70-ih in pri tem odlično uspel. Namesto cammo vzorca na širokih hlačah in »fuck of attitudea« se je prostor med deveto in deseto večerno uro pričel polniti s karirastimi srajcami, Retro Kult in Freeway Machine pa sta skupini, ki sta v zadnjem hipu potrdili nastop in s tem za še en dan odrešili Gorenjsko pred odsotnostjo življenjsko pomembne glasbe. Večer pa je bil za pretežno gorenjski živelj, ki ga združuje tovrstna glasba od generacije, ki te dni izstopa iz najstniških let, pa vse do nekaj dekad starejših, v znamenju žalovanja za Simonom Miklavčičem – Pižmovko, čigar življenje je dva dni prej ugasnilo v 37. letu starosti. V zraku je bilo čutiti melanholijo nad izgubljenim borcem, ki je s svojo prisotnostjo dolga leta polnil prav iste dvorane in lokale, v katerih so se odvijali tovrstni koncerti, in bil s tem pomemben člen skupnosti. Njegovo kulturno zapuščino lahko prepoznate v črnih majicah z napisom »babe s(m)o žleht«, saj je idejo namreč lastnoročno masovno spravil v tisk. V spomin na prijetne trenutke, ki smo jih preživeli z ramo ob rami v preteklih letih, so za šankom delili pelinkovec, k večnemu počitku pa je ob hrumenju motorjev legel v torek.
Gremo naprej z bandi. Pravzaprav, gremo nazaj. Z Retro Kult smo se namreč vrnili v posnemanje najplodnejših časov zadetkarskega rocka, mlada ljubljanska skupina pa se je izkazala v izjemni sposobnosti glasbene ustvarjalnosti in mnogo občutka za ritmično razgibanost ter dobro strukturiranost pesmi.
Band je štartal na veliko in že na svojem drugem koncertu razobesil dva metra visoko in široko podobo dizajnersko dovršenega logotipa, najbolj pa so prepričali z edinstvenim vokalom Anžka, ki se je javnosti predstavil s Šujotovimi Cyclöne. Prav v zadovoljstvo mi je slišati kako se je razpletla zgodba pogorišča tega banda, na katerem sta vzklila dva naravnost fantastična banda po imenu Tomcat in Retro Kult, oba pa očarata z edinstvenim vokalom in dobrimi kitarskimi pasažami. Pri slednjih bi zaradi izjemne čistoče glasu, iztisnjenim popolnoma brez napora, zlahka pomislil, da ga izvaja ženska, ob magičnih kitarskih dvoglasjih pa je podobnost z Devil's Blood še toliko večja. Glasba, navdihnjena z zvokom, ki se je pojavil desetletje pred masovno uporabo agresivne distorzije skozi zvok le rahlo navrtega Marshalla, je v tem prostoru zvenela odlično, žal pa je bil nastop zaznamovan z nekaj tehničnimi težavami, ki so na čase ubile filing.
Zataknilo se je že na začetku, ko je ravno sredi osebno najboljšega komada Rising Sword, predstavljenega na demu, izdanem v prejšnjem letu, ob prvih udarcih kitare levemu kitaristu počila struna, kar je odlično pesem pustilo nekoliko prazno in razglašeno, nadaljnji nastop pa posledično malenkost nesproščen. Na negativni strani se da glede nastopa dlakocepiti zaradi nekaj manjših ritmičnih kiksov, sicer pa je šlo za solidno izvedbo in predstavitev nekaterih naravnost vrhunskih plesov obeh kitar, tako kot pri Tomcat pa se magično ujameta vodilni in podporni vokal, katerih izpovedna moč je na trenutke prav izjemna.
Otvoritveni band se je nekoliko s težavo prebijal čez sramežljivo publiko, ki je pred odrom pustila nekajmetrsko praznino in pesmi ni nagrajevala s salvami navdušenja, pa tudi sicer gre za glasbo, ki od poslušalca terja določeno mero zbranosti, in band si čez nekaj let najlažje predstavljam na nastopu pred ostarelo in osivelo moško populacijo, ki zna vsaki noti pripisati pomen in življenjsko izkušnjo. Trši del repertoarja je naredil prostor tudi za nekaj balad z dramatičnim preobratom, v publiki pa je za nekaj trenutkov sproščenosti in dinamike poskrbela ekipa na skrajni levi, ki je manko odzivov zakrpala z neprekinjenim aplavzom do pričetka vsake naslednje skladbe, in dvometrska kobila v prvih vrstah, ki je ob odsotnem pogledu, kakršnega lahko vidimo na posnetkih z Woodstocka, uprizarjala nekakšen maraton na mestu.
Po premoru se je vzdušje popravilo tudi na račun okrepitve množice s strani mnogih bankrotiranih premražencev, ki so nepozornost blagajne izkoristili za infiltracijo v notranjost, in njihov prispevek v obliki živahnejšega vzdušja vsekakor pozdravljam.
Pred nekaj več občinstva so tako nastopili dolenjski Freeway Machine in že v prvih trenutkih koncerta so nas prežarčili s svojo zadetkarsko energijo do te mere, da smo si zaželeli drog v velikih količinah. Nastopili so bolj povezano in ob bolj gostem zvoku, kljub vidno zamaknjenemu stanju pa v izvedbi ne gre iskati odstopanj, saj je bila ta domala popolna. Band je s hitrejšimi ritmi pošteno natelovadil publiko, repetitivne vsebine, ki ob stalnem ritmu in rezkem vokalu spominjajo na zmes Motörhead in AC/DC, pa so se sčasoma tekom relativno dolgega nastopa zlile v eno homogeno vsebino, katere rutino je razblinila priredba Led Zeppelin.
Delujoča kombinacija bandov, ki morda kaže na nov trend mobilizacije tršega rocka v mladinskih vodah, je svoj nastop pripeljala do kraja okoli prve jutranje ure, ob sprehodu okoli dvorane pa so se iz nje vili povsem drugačni mehanski zvoki in ob radovednem preverjanju backstagea ugotovim, da kolektiv kranjske »Drvarnice« še zdaleč ne počiva; v zadnjem delu dvorane so namreč postavili pravi pokriti skatepark, od koder se je vil ropot, v zgornjem delu pa že nastajajo spalnice, kar bo v bližnji prihodnosti še posebej privlačno za bande iz tujine.
Na koncertu God Scard in Chimera 1. februarja se vidimo v istih prostorih, velenjskim prišlekom, med katerimi je prav tako priljubljena skejtarska dejavnost, ki jo vršijo pred Rdečo dvorano, pa svetujem, da s seboj prinesejo svoje deske in kranjsko izkušnjo s tem še pojačajo.
Za več vtisov z dogodka si lahko ogledate fotogalerijo Zorana Kozine ali preberete Rockline reportažo.
V imenu celotne kranjske metalsko-rockerske scene pokojniku želim vse dobro v večnih loviščih, svojcem in prijateljem pa izrekam globoko sožalje.
