Na predzadnji julijski večer oziroma dan, ki je prinesel težko pričakovani dež, nas je pot odnesla v prestolnico južnih sosedov, kjer so nastopali francoski predstavniki progresije in groova, Gojira. Številni so jim nadeli kar svoj žanr – »environmental metal« – in če zraven dodamo še Alien Weaponry, lahko trdim, da je bila osrednja tematika večera res nekako v tej smeri. Na prizorišče sem prispela okoli pol 7h (dvorana se je odprla ob 7h) in pogled na (skoraj) polno parkirišče ter kar dolgo gosenico ljudi pred vhodom je dal takoj vedeti, da sledi večer, o katerem bomo govorili v superlativih. Glede na to, da sem dve tretjini nastopajočih videla že vsaj enkrat, mi gužvanje v sprednjem delu hale ni nič kaj prida dišalo, zato sem čakanje na prve zvoke grmenja raje izkoristila za ogled mize z »merchom« ter hitro okrepčitev v obliki hmeljskega zvarka.
Če smo v nekaterih preteklih reportažah pisali o (preveč) visokih cenah majic in druge ponudbe, so bile tokrat cene pričakovane. Sicer sem kljub želji o podpori obeh nosilcev turneje (žal) domov odšla z dvema majicama zasedbe Gojira, za kateri pa sem odštela točno 520 kn. Za eno majico so tako oni kot Alien Weaponry postavili ceno 260 kn oziroma približno 35 €. Visoko, pričakovano? Presodite sami. Poleg majic pa je tokrat kotiček ponujal tudi majice z dolgimi rokavi pri vseh zasedbah, kape in rutke pri Gojiri ter pri slednjih tudi vinilne izdaje aktualnega in nekaterih drugih albumov. Poleg teh je bila zapisana cena 600 kn (cca. 80 €), a razlog za to so bili zagotovo podpisi vseh članov zasedbe. Če smo že pri cenah, pa zapišem še to. Za pollitrski kozarec piva je bilo treba odšteti 30 kn oziroma 4 €, za brezalkoholne pijače po želji pa 20 kn oziroma približno 2,7 €.
Kot omenjeno se mi je že ob samem vstopu na prizorišče dozdevalo, da bo dogodek, kot so napovedovali, bolj ali manj razprodan. In res je bilo tako. Nisem pa pričakovala, da bo že pri prvih nastopajočih spodnji del hale oziroma stojišče bolj ali manj polno. Naj omenim še to, da sem med obiskovalci slišala kar nekaj Italijanov, Avstrijcev/Nemcev, Angležev pa tudi Slovencev, mnogi izmed njih pa so imeli zapestnico domačega festivala Metaldays, ki je v preteklem tednu še zadnjič potekal v Tolminu. Za mnoge je bil zagrebški koncert zagotovo podaljšek metalskega tedna oziroma njegov zaključek v stilu.
Skoraj točno ob 20h so oder hale Doma Sportova zasedli britanski predstavili modernega hardcora/metalcora Employed To Serve. Zasedbo sta leta 2011 ustanovila deklina po imenu Justine Jones in kitarist/vokalist Sammy Urwin, za sabo pa imajo štiri dolgometražne albume. Zadnji Conquering je izšel preteklo leto pri Spinefarm Records. Tega sem nekaj dni pred koncertom tudi preposlušala, a me ni pretirano navdušil. Na albumu so namreč Justinini vokali zveneli precej kričeče in prisiljeno. A Employed To Serve so me že s prvim komadom Universal Chokehold prepričali v povsem nasprotno. Pa ne le mene, tudi vse ostale v dvorani. Morda je kriva starost ali pa sem se enostavno »znorela«, a sobotni večer sem 75 % časa presedela na tribuni s čepki v ušesih in sproščeno spremljala publiko ter zasedbe na odru. Kakorkoli, obiskovalci na stojišču so bandu jedli iz roke. Ob uvodnih ritmih pesmi Exist so se pojavili prvi mosh piti, čupanje in skakanje. Justine, ki sploh ne sodi med vokalistke tipa Tatiana (Jinjer) ali Lena (Infected Rain), je z nekaj besedami poskrbela, da je narod skakal, moshal ali ploskal. Ko pa so pesem Sun Up to Sun Down napovedali z opozorilom, da snemajo live videospot in želijo velik wall of death, so na moje začudenje tudi tega dobili. Uigranost, soliden zvok, konstantna komunikacija s publiko in premikanje po odru so poskrbeli, da s(m)o se vsi res dobro ogreli. Ne zgodi se dostikrat, da bi imela predskupina takšen odziv pri poslušalcih, kar je seveda dodatno potrdilo dejstvo, da smo bili prisotni na res edinstvenem in velikem dogodku.
Setlista Employed To Serve: Universal Chokehold, Exist, Sun Up to Sun Down, Force Fed, Mark of the Grave, Party´s Over.
Ob novem obisku šanka in čakanju na naslednje nastopajoče je bilo ravno dovolj časa za klepet in skrb za suho grlo, pogled v avlo pa je dal vedeti, da si je treba najti mesto, kjer bomo poslušali obe zasedbi in tam tudi sedeli oziroma stali ves čas. Alien Weaponry. Band, ki se je na Stari celini razdevičil prav na tolminskih tleh (kako smo jim do uspeha pomagali Slovenci, lahko preberete tukaj), sem tokrat videla tretjič, a prvič v dvorani. Kljub intenzivnim začetkom s »hako«, opletanji z jeziki in bojno energijo pa me tokrat trojica ni povsem prepričala. Trio še vedno vodita brata Henry in Lewis de Jong, leta 2020 pa se jima je pridružil basist Tūranga Morgan-Edmonds. Maorec, kar dokazuje tudi z obrazno »moko«, je novi energijski dodatek zasedbi, ki pa je tokrat precej šepala. Zakaj? Morda je razlog dvorana, morda organizatorji, morda oni sami, a nekaj mi je manjkalo. Fantje namreč niso imeli posebnega »(light) showa«, nobenega »back-dropa«, nobenega dodatka na odru in vse skupaj je kljub energiji rahlo spominjalo na nastop srednješolskega banda v športni dvorani. V upanju na več energije sem njihov koncert začela celo pod tribuno, a po dveh komadih sem se vrnila k udobju. V slabi uri so nam predstavili nekaj komadov nove izdaje Tangaroa, seveda pa niso pozabili na klasike, kot sta Rū Ana Te Whenua in Kai Tangata. Ob njihovem nastopu se je stojišče konkretno napolnilo, splošne reakcije občinstva pa so bile prav toliko pozitivne kot pri njihovih predhodnikih. Proti koncu nastopa je v dvorano vstopalo vse več in več ljudi, kar je pričalo o velikosti nosilcev večera.
Setlista Alien Weaponry: Raupatu, Holding My Breath, Tangaroa, Kai Whatu, Ahi Ka, Rū ana te whenua, Kai Tangata.
Hočemo show? Brez skrbi, sledijo Gojira. Zasedbo sem sicer prvič gledala na festivalu Wacken leta 2018, a dvoranskega, bolj intimnega« koncerta sem se res izjemno veselila. Takoj ko so Novozelandci zapustili oder, je tega zakrila velika bela zavesa, ki je naslednje pol ure prikazovala simbole in dim. Zadnje tri minute so jo zapolnile velike številke in začelo se je odštevanje. Po dvorani so poleteli dobesedno (napihljivi) kiti in delfini, grla so kričala, telesa navdušeno skakala in ploskala. Bam! Born For One Thing, dim, neverjetna laserska predstava, luči, projekcije med laserji in na stropu ter neverjetna energija bratov Duplantier so nas v sekundi ponesli v svet Gojire. Francozi so za nas odigrali kar 16 komadov, od katerih je večji delež predstavljal novi album Fortitude. Sicer pa so se vrnili tudi v preteklost, začenši z izdajo From Mars To Sirius ter komadoma Backbone in klasiko Flying Whales.
Zagotovo nisem bila edina, a moj pogled je bil skoraj ves koncert usmerjen izključno na odličnega bobnarja Maria Duplantierja. Njegova energija, zabavljaški nastop, ki ne presega meje dobrega okusa, in močno, a izjemno natančno udrihanje po bobnih ga zagotovo trenutno uvrščata med tiste, za katere si drznemo trditi, da so najboljši. 41-letni Francoz je namreč med koncertom skakal, stal, metal bobnarske palčke v zrak in med publiko kot za šalo, vrhunec njegovega nastopa pa je predstavljal uvod v enega izmed komadov (morda je bil Grind ali Toxic Garbage Island). Z izmenjavo igranja in ploskanja ter kričanja publike je želel dodatno dvigniti že tako odlično energijo v dvorani. Ker pa po njegovem mnenju nismo bili dovolj glasni, je v zrak dvignil karton z napisom »Je*eno vas ne čujem!«. Smeh in ekstaza navdušenja je dosegla dvig kartona »Savršeno!«. Oba je uporabil še enkrat, tik pred začetkom encora, ob koncu pa sta tako kot nešteto število palčk in trzalic romala med publiko.
Žal, res žal, pa tudi pri Gojiri ni bilo vse povsem popolno. Nekje na polovici koncerta se je zvok izjemno poslabšal, s tem pa mislim predvsem na slabše slišan vokal. Med igranjem komada L´Enfant sauvage je sicer Joe nakazal tonskemu mojstru naj zviša glasnost, a vse do konca koncerta neke razlike ni bilo slišati. Nekateri komentarji po koncertu so govorili o vokalni utrujenosti vokalista, spet drugi o »tipičnem gasilskem zvoku« Doma sportova. Glede na to, da je bil to moj prvi obisk hale, tipičnega zvoka ne morem komentirati, lahko pa le povem, da je bilo na prizorišču izjemno vroče, kar je Joseph tudi večkrat pokomentiral. Dodatno omembo pa si zaslužita sodelovanje in petje publike. Pogovor po koncertu je nanesel na dejstvo, da imajo Hrvati res radi dober heavy in groove band, za razliko od mnogokaterih poslušalcev pa brez težav odprejo grla in pojejo/kričijo vsaj refrene, če ne preostalega besedila. Zato prošnja o petju osrednje melodije komada The Chant nabito polni dvorani ni predstavljala prav nobenega izziva. Po zadnjih melodijah zaključnega Amazonia je tako kot med koncertom sledilo nešteto zahval in obljuba, da se bodo glede na dano ljubezen in podporo s strani publike Gojira zagotovo zelo hitro vrnili na Hrvaško. In mi jih bomo še z večjim veseljem čakali. Francoski velikani so res poskrbeli za tehnično dovršen koncert poln laserjev, projekcij, dima in konfetov, ki ga prekaša redkokateri band dotične zvrsti. Moje skromno mnenje je, da takšnega banda ni, in prav zato se res izjemno veselim ponovnega snidenja z njimi.
Setlista Gojira: Born for One Thing, Backbone, Stranded, Flying Whales, The Cell, Love / Remembrance, Hold On, Grind, Silvera, Another World, L'Enfant sauvage, Toxic Garbage Island, The Chant, The Gift of Guilt + Encore: New Found, Amazonia.
Avtor fotografij: Saša Kranjc
