Hate Eternal / Cephalic Carnage / Deadborn / Skeletonwitch (15.5.2008)

A je minilo že 5 let od prvega nastopa Hate Eternal pri nas? Predolgo. Dobro, tudi sam band ni v tem času miroval. Odhodi starih, prihodi novih članov, zamenjava založbe, nova plata in DVD, smrt ustanovnega člana. Eriku Rutanu res ni bilo dolgčas. V okoliščinah, v katerih bi drugi obupali, je Rutan zbral vse moči in ponovno utrdil postavo banda, skupaj pa so posneli plato Fury And Flames. Čas za novo turnejo je bil pravi. In končno so se spet ustavili pri nas. Bes in plameni!!! Itak, Hate Eternal.
Kot turnejam priliči, Hate Eternal niso prišli sami. S sabo so pripeljali še tri bande, ki so zadovoljili raznolik okus množice prisotnih metalcev. Najprej so nastopili Američani Skeletonwitch, ki so predstavljali plato Beyond The Permafrost. Po naslovu sodeč bi človek pričakoval vsaj black metal, pa tudi, ko si pogledal paket bandov, ne bi pričakoval tega. Ker Skeletonwitch so daleč od tega, da bi šlo za nekakšen death/black. Res da imajo boljše ime kot 3/4 modernih ameriških bandov, ampak ime ni dovolj. Glasba govori zase in na veliko (ne)prijetno presenečenje so Skeletonwitch glasbeno res izstopali. Res da sem videl zadnje 4 komade, ampak bilo je dovolj, da sem si ustvaril sliko, za kaj gre. Če pomislite na moderni miks bandov a la stari Helloween z black metalskim vokalom in bobni, ki spominjajo na 3 Inches Of Blood, dobite – dobesedno – metal band. Mnogim to seveda ni bilo všeč, ampak mimo kvalitetne glasbe tega kvinteta ne moremo iti. Kitarista sta čisto pobrana iz osemdesetih in igrata ta miks odlično. Super riffi, peklenske solaže in odlične strukture. Notri najdete bobne od stila Helloween do Goatwhore. Basist je pojedel Harrisa in popolnoma zmagal s tetovažo Thin Lizzy. Pa še to – zgleda kot kopija Perota iz Paranoida, hehe. Prava "udri'n'razbi" veselica za vse fane peklenskih zgodb, dobrega piva, pravega čupiranja in totalnega metal kaosa. Edino, kar je motilo, je bil vokal. Vokal je namreč dobro kričanje, ampak v glasbo paše tako kot Rebeka Dremelj v Vital Remains. Užas!!! Moj bog, ali metalci vedno, ko igrajo mix žanrov, morajo najti nekega tipa, ki samo kriči?!! Jeez! Mislim, da imamo v Sloveniji podoben band, le da je vokalist ustrezen: Gonoba. Tako je – Skeletonwitch so ameriška verzija Gonobe, le da so malce bolj identitetno vprašljivi. Kljub temu pa gre za ok ljudi, ki so bili več kot za žur s folkom po koncertu in če nič drugega – res so razbili pričakovanje v stilu "večer 4 morilskih zasedb". Plus za presenečenje, pa še kak plus ali dva za odlično glasbo. Le vokal, ajej ajej.
Deadborn iz Nemčije so stari znanci dežele z rekordnim številom tetrapakov alpskega mleka na prebivalca. Tu so igrali že par let nazaj in pustili dober vtis, tako kot Gina Wild v vseh svojih filmih ali pa kak dober švabski thrash. Iskreno, še zdaj se vprašam, zakaj. Odštevši dejstvo, da vokalist obvlada nekdanji "bratski jezik" in da je prava death metal žival, je tale band živo nemško death metal povprečje. Resda so groovy in sick in brutal itd. (zeh), ampak Nemci res nimajo sreče s tem. Pri njih death metal izpade vedno tako ... generično. No, dam jim še plus za najboljše vprašanje ever: "Da li imate Antikrista u duši?" Mater, crknu sem od smeha, ampak se je pevec vsaj trudil približati Deadborn poslušalcem. Ne me razumeti narobe – band pozna svoj death metal in ve, kako ustreči folku, ki je tudi bil zadovoljen, ampak res – čisto tipična, skorajda po učbeniku zadevica. Čez eno uho notri, čez drugo ven.
Nenavaden okus pa so iz naših ust izprali ameriški "hydrogrinderji" Cephalic Carnage, ki se jih mnogi spomnimo po odličnemu koncertu v Ortu dve leti nazaj, ko so predstavljali ploščo Anomalies. Čas je tekel tudi pri njih, seveda, in Cephalici so posneli novo, odlično plato Xenosapien. Res da je zunaj že vsaj leto dni, ampak za tako mojstrovino čas ne beži. In fantje so več kot dovolj dokazali, da je Cephalic Carnage še vedno eno izmed najbolj zvenečih grind imen danes. In skorajda si drznem reči, da so Cephalic Carnage potolkli ultra famozne Hate Eternal. V prvi vrsti so fantje imeli najboljši zvok, takoj ob tem pa tudi najbolj nor nastop. Cephalic Carnage v živo je kot če bi gledal človeka, ki je ultra žgečkljiv in ga oblečejo v prisilni jopič in mu spustijo mravljice po telesu. Šuuuus! Pazi!!! Udri!!! Cephalic Carnage so neopisljivo dobri. Opremljeni s tako dobrim zvokom, pevčevo havajsko srajčico, norimi vmesnimi vložki in energijo, ki je enaka nimfomankini abstinenci, so Cephalic Carnage v totalno norenje spravili cel kup ljudi, medtem ko so ostali samo začudeni stali in gledali, kaj se dogaja. Igrali so različne komade, še posebej pa so do izraza prišli Endless Cycle Of Violence, Touched By An Angel (z tistim vmesnim sing-a-long-om "Die!"), Obliteration Of The Planet Earth itd. Nori bobnar Merryman, odštekani pevec Lenzig, odlični vokalist in basist Nick, nora kitarista Zac in Steve – to je druščina, ki bi v norenje spravila konvencijo tetraplegikov. Res druščina, kjer je vsak posebej v "spotlightu". Edino, kar sem zares pogrešal, je bil fantastični parodični štiklc Black Metal Sabbath in skorajda že himna Dying Will Be The Death Of Me. Ampak – brez dlake na jeziku in tobaka v jointu lahko rečem, da če že niso bili popolna zmaga, so pa bili prekleto blizu temu. Fantastika!!!
Kralji večera so poskušali biti ameriški Hate Eternal v postavi Erik Rutan (vokal, kitara, demonična dominacija), Shaune Kelley (kitara in občasno kričanje obupanca), J. J. Hrubovcak (basturbacija, drugače tip iz Vile, ki je bil le "session" na tej turneji) in mladi bobnar, ki zgleda kot izredno suha verzija basista iz Sweet Sorrow (Us), Jade Simonetto. Po eni strani je kaos tokrat bil mnogo večji, saj ne pomnim, kdaj sem nazadnje videl slovenske metalce narediti tak raztur. Letele so arkade, zabijala so se telesa, lil je švic, letele so teniske s podplatov, leteli so tipi po zraku itd. in Erik Rutan, ki je kaos izzval, je bil več kot zadovoljen. To je ves čas kazal in nič ga ni moglo iztiriti iz tega občutka. Tudi če je dobil mikrofon v zobe, tudi ko so mu stopali po efektu in se zaletavali v kitaro – to je bil zanj vrhunec turneje, kar je tudi izrazil, večkrat!!! To je tisto, kar Hate Eternal dela ene izmed kraljev ekstremnega death metala. Ampak, zagodel jo je tonski škrat. Zvok je bil podoben mešalcu za beton, ki ga vklopite v kopalnici, ki je zaprta. Šundr do konca! Od bobnov se je slišalo le pedalov in občasno snare, basist je bil vizualno prisoten in videlo se je, da je J. J. dobro naštudiral Andersona/Pyroja/Websterja, ampak kaj, ko je bil tako slišen kot mutavec v operi. Kitarist Shaune je imel obupne krike, ki so se slišali še preveč, ampak kitara je bila tiho kot avstrijska javnost v Amsteetnu. In to je velika škoda, saj sem računal, da bo vsaj druga kitara prinesla tisti končni udarec v križ. HE z eno kitaro namreč zvenijo res obupno. A Shauneja ni in ni bilo. In to kitarist, ki ustvarja res čuda v Dim Mak in Ripping Corpse. Rutana se je slišalo le pri solažah, edino, kar je bilo dobro, da se je slišalo grmenja, ki mu rečemo Erikov vokal. Res, tip kruli kot skupina dolenjskih lovcev, ki se vrača iz gostilne za tem, ko so se napili šmarjokla in potem pretepli cel rajon. Odlično, Erik is the man! Setliste ne vem na pamet in glede na zvok je bil čudež, da sem prepoznal kak komad. Ampak moja ušesa še niso za v penzijo, tako da sem prepoznal Bringer Of Storms, Hell Envenom, Whom Gods May Destroy, Behold Judas, I Monarch, Powers That Be, The Obscure Terror ter seveda vse pričakovana Tombeau (Le Tombeau De La Fureur Et Des Flammes) – odlično!!! – in seveda bis King Of All Kings. V svojem bistvu so Hate Eternal bili odlični, ampak če bi zvok bil boljši, bi bili neizpodbitni zmagovalci.
Vseeno se je večer zaključil fantastično, še posebej zaradi fantov iz Cephalic Carnage, ki so več kot dovolj zažurali s folkom. Vsaka čast Dirty Skunks! Se vidimo na Dying Fetus in na Origin. Blast!!!

Ivan