Hate Eternal / Obscura / Beneath The Massacre / Defiled

Sobota na Metelkovi, klasičen prizor. Proti večeru se začno kopičiti alternativci, ob pijači je družabno in sproščeno, le gruči pretežno vedno enih in istih metalcev se zopet mudi v dvorano pogledat prvi band. Tokrat so svoje barve v Gala hali tako na odru kot pod njim zastopali death metalci in po vzklitju mnogih bandov v tem žanru na domačih tleh je videti, kot da smo zopet priča menjavi trendov, ki ciklično prihajajo vsakih nekaj let.
Tokrat smo se odzvali na zveneče ime Hate Eternal in Obscura, ki je tako pri nas kot v tujini izredno koncertno aktivna, spremljali pa so jih nekoliko manj poznani japonski Defiled in kanadčani Beneath The Massacre.
Koncertna disciplina death metalcev je napram thrasherjem, ki izpraznijo liter vina šele pred nastopom zadnjega banda, nekoliko boljša, tako da so že pri Defiled zapolnili kapacitete dvorane s pretežno polovico obiskovalcev tega večera. Za ta žanr je bil zvok kar soliden, brutalni riffi so že ob zgodnji uri uspeli premakniti kar dobršen del publike, odziv pa so želi predvsem na račun sproščenega tekočega nastopa. Žal sem čez čas opazil, da se prijemi ansambla nekoliko ponavljajo in komadi zaradi odsotnosti aranžmajev ter solaž zvenijo nekoliko podobno, tudi vokalist bi se lahko odrezal bolje, a so vseeno naredili pozitiven vtis, čeprav je zgoraj omenjeno druženje vabilo na plano. Po koncertu sem zaradi same eksotike kraja prihoda izmenjal nekaj besed s šefom ansambla Yusuke Sumitaom, ki je publiko ocenil kot solidno, saj ponekod igrajo pred prazno dvorano, kar se je pri nas naslednji dan zgodilo Demonical in priležnim ekipam. Pove še, da je zaradi same kulture dela japonskim bandom težko oditi v svet, a si kot inštruktor matematike in fizike to lahko privošči. Delil je tudi občutke oziroma skrbi glede nedavne tragedije z nuklearko, ki se je zgodila 200 km od Tokyja, ker je band aktiven. Pravi še, da sam že išče priložnost za izselitev, četudi vlada trdi, da je sevanje pod nadzorom.
Sledili so še brutalnejši Beneath The Massacre, pri katerih sem zdržal največ tri komade. Band je vse prvine razvil do kraja človeških zmožnosti; najglobji vokal, najhitrejši kitarski aranžmaji z odpuljenim tappingom pri vsakem drugem riffu, eksplozivni blasti. Ob tisočerih notah v sekundi bi pomislil, da bo to dodalo dinamiko, a je žal nasprotno. Gre za odlične, odlične izvajalce, manjka pa sama sposobnost golega pisanja skladb. Skratka, če je to prihodnost razvoja death metala, kjer je bilo povedano že mnogo, sem kvečjemu zaskrbljen in ne navdušen.
Obscura, band ki se je pri nas predstavil med drugim že na Paranoid Open Air festivalu in mnogih drugih dogodkih, je pred oder jasno privabili največjo maso ljudi, ki je do potankosti poznala vsako kitarsko linijo in celo del besedil. Nastop je bil vrhunski v vseh pogledih. Pretežno so predstavili pravkar izdano noviteto, kjer smo ob linijah obeh kitaristov cedili sline. Bandu se je ob navdušeni publiki često na obraz risal nasmeh, kar jih je gnalo v še aktivnejše podajanje svoje glasbene vizije, zaradi česar so tu in tam nekoliko padli iz ritma, kar sicer izredno natančnim glasbenikom daje nekoliko več človeškega pridiha. Kot edini band z dvema kitarama so dvorano ta večer najlepše zapolnili z zvokom in nasploh znova upravičili hitro rastočo prepoznavnost. Po pregledu izbora komadov na setlist.fm s prejšnjih koncertov sem bil nekoliko skeptičen, da bodo tako kot Heathen odigrali nekaj pesmi z novega albuma in se hitro poslovili, a smo vseeno dobili Incarnated s prejšnje plošče, s katerim očitno nagrajujejo le najbolj aktivno publiko. Evforija na vrhuncu, med prepoznavno kitarsko linijo komada se množično oglasijo še grla publike, ki je zvenela kot gruča nogometnih navijačev, ki igralcem v spodbudo kriči melodične slogane. Nepozabno, čudovito, polno navdušenja, moment, zaradi katerega veš, da si na pravi poti.
Na oder zadnji pridejo Hate Eternal in v zbrano publiko, ki še niti ni dobro prebavila čudovitosti Obscure, začne bruhati značilna Rutanova jeza ... Začetek je bil obetaven, četudi je band nastopil z najslabšo zvočno podobo. Prvih nekaj trenutkov bi se najudobneje počutil v fantazijskem Nanosuitu; obleki, ki jo igralničarji poznajo iz streljačine Crysis, saj so po zraku leteli komolci in drugi udi. Žal pa je navdušenje kmalu minilo na račun skoraj popolne odsotnosti zvoka basista, ki je sicer silovito udarjal po svojem inštrumentu, a je do nas prišlo kvečjemu besno kričanje. Kmalu se začne kremžiti še legendarni producent in frontman banda Erik, ki je bil sicer kitarsko in vokalno slišati solidno, a sam ob nedelujočem monitorju ni bil takega mnenja. Sprva je po koncu komadov z značilno jezo, ki jo poznajo fani po celem svetu besno udrihal po dlaneh, ki so se stegovale v spodbudo, kmalu pa je razpoloženje tako padlo, da je s pogledom skušal razstreliti tisti ubogi monitor in del osebja, ki je bil zadolžen za zvok. Najraje bi mu zakričal, da se ga sliši odlično in naj skuša potrpeti, a sem se raje umaknil na varno razdaljo. Kljub temu je band odigral predviden izbor komadov, med katerimi smo se zaradi podobnosti lahko nekajkrat izgubili v času in našli svojo pot nazaj šele med I, Monarch, sicer pa so navdušili kitarski leadi.
Koncert je bil torej soliden, prav tako tudi zvok, razen manjših jakostnih neusklajenosti med omenjenimi glasbeniki. Vendar pa vsi poslušalci niso bili enakega mnenja in sprašujem se, kakšna pričakovanja nek narod goji do tonskih tehnikov. Že napisi na kartah za večje koncerte opozarjajo, da je metal najglasnejša zvrst in predlagajo, da svoja ušesa primerno zaščitimo s čepki ali vato. Lampe namreč svoj zvok razvijejo šele na zadnji tretjini jakosti, visoke frekvence pa se odbijajo od vseh površin. Dejstvo je, da je narava fizike death metalu ob ušesih, ki smo jih dobili ob rojstvu, nenaklonjena. Z mašenjem ušes je bila zvočna slika čisto solidna, kar drži tudi vsaj za polovico koncertov v tem žanru. Če nimamo problemov s poseganjem po sončnih očalih v čedalje bolj sončnih dneh ne vidim razloga, da si tudi pri zvoku ne bi privoščili istega luksuza.