Heavy New Year III (26.12.2009)

Že napol tradicionalni Heavy New Year v KUD France Prešeren se je letos razmahnil v vsej svoji epskosti. Vsakoletnega festivala se je že prijelo neko prav posebno sproščeno vzdušje, h kateremu pripomorejo večinoma slovenski bandi, dobra organizacija in, no … od »scene za sceno« splošni pristop vseh udeleženih. Ogledati si vseh osem bandov zna biti prekleto težko, da ne govorimo o pomnjenju in zbiranju vtisov, zato se reportaža sestoji iz opažanj dveh Paranoidovcev.
Festival je odprl novopečeni band Perforated, ki je na oder stopil prvič. V pričakovanju treme in mnogih napak se je izkazalo obratno. Fantje so v kratkem času predstavili le avtorske skladbe, ki se gibljejo nekje v thrash/death metal vodah s kančkom melodike in zvenijo za začetek tako obsežnega dogodka nadvse prijetno. Izredno pohvalno je, da je skupina predstavila le avtorske skladbe, glede na to, da vsaka sveža odigra vsaj dve priredbi. Pri Perforated se je pokazalo, da imajo potencial postati nekaj več, a potrebno bo še mnogo kilometrine. Za prvič je bilo vsekakor nadpovprečno.
Za Perforated so na oder stopile Hellcats, ki so svojevrsten fenomen na slovenski metal »sceni«. Lahko bi zatrdili, da je to band, ki ga marsikdo »ljubi sovražiti«, a to je le napol res. Res pa je tudi, da slaba reklama ne obstaja. Le-ta je namreč vedno dobra. Punce iz te heavy metal zasedbe poznajo svoj prostor na odru in – kar je še pomembneje – znajo ga izkoristiti, pa naj si bo to heavy metal drža telesa in duha, ali pa odgovor na nekatere »vroče« debate na forumih. Logično je, da bo skupina kot so Hellcats imela svojo ciljno bazo tako fanov kot tudi anti-fanov, ampak v marsikateri sferi si punce ne zaslužijo komentarjev, kakršni radi letijo na njihov račun. Da, nastop ni bil popoln. Da, prostori za izboljšave vedno so. Ampak vseeno … v primeru Hellcats je najšibkejši del ravno vokal, ki sicer hoče, pa ne more. Nastop je bil energičen, skupina je uigrana in dekleta dajejo vedeti, da precej dobro vedo kaj hočejo, a zaradi vokala me je med koncertom včasih res pričelo ščemeti v trebuhu. Heavy metal pa navsezadnje je zvrst, kjer je vokal praktično najpomembnejši pri dojemanju in posredovanju glasbe, tako da nastop Hellcats žal izpade zgolj nekje na polovici moči, kakršne so zasedbe takšnega kova – kakor nas uči zgodovina rock, metal in punk gibanj – zmožne. Postmodernistični samorazmislek: ta razdelek mogoče ne želi biti toliko del reportaže ali kritike nastopa kot vsaj v primeru te zasedbe panoramska brca v obraz določenim fuck off pozam tam, kjer prostora za fuck off poze sploh ni… In sploh tistim, ki menijo, da takšne drže bolj definirajo sceno kot same zasedbe. In da pri vsem tem raje sploh ne začnem o tem, kaj bi ta »scena« naj bila.
In nazaj v realni, polpretekli zgodovini. Če so Hellcats tako navzven kot navznoter sorazmerno, hote ali nehote, zaprte za določeno publiko, res ne vem kaj je narobe s človekom, ki bi kot takšne označil tudi The Scourge. To je enostavno metal. Nič več in nič manj. Močno, udarno, z dobrim zvokom in samozavestnim nastopom. Rečičani so resnično ubijali s svojo mešanico thrash/death/nekaj metala, ki je obenem zelo lahko, po drugi strani pa zelo težko opredeljiv. Zakaj? No – sodeč po izkušnjah se vsake toliko časa najdejo skupine, ki so žanrsko vse in nič, ki hočejo biti nič in zaobjemajo vse. Sicer je zadnje čase zelo »trendy« izjava določenih bandov: »Ja veš, mi igramo neko svojo zvrst metala, ki je ni igral še nihče pred nami,« pri čemer se lahko zgolj muzamo, a najdejo se skupine, ki igrajo svoj metal in ne »jebejo« ničesar in nikogar drugega. Takšnim pravovernim metalskim zasedbam, ki poleg te ideološke distance kažejo še znake dobrih glasbenikov pa zgolj kapo dol, čeprav se nekaj konča tudi pri osebnem okusu. The Scourge niso band, ki bi ga sam poslušal na dnevni bazi, a v primeru serije koncertov na Heavy New Year III so me dobesedno ustrelili; če že ne z glasbo, pa z energičnostjo nastopa. In vero vanj. To pa je dobrina, ki je v globalnem primanjkljaju.
Po The Scourge se je stopnjevanje dobrih nastopov nadaljevalo. S skupino Gonoba bi si upal reči, da je prišlo do vrhunca. Nastopili so suvereno, nastop je bil energičen, še posebej pri pevcu Maticu Babiču, ki se je izkazal z odličnim thrasherskim kričanjem in kruljenjem. Gonoba so potrdili, da so kvalitetni tudi v živo in ne le na pred kratkim izdanim prvencem Chains Of Ignorance. Mnogim je v oči padel novi kitarist, in sicer Grega Kamenšek (Crossbreed), ki se odlično ujame z ostalimi. Poleg skladb z albuma so fantje odigrali še War Is My Shepherd od Exodus. Mirno lahko napišem, da kdor si ni uspel ogledati Gonobe, mu je lahko prekleto žal.
Interceptor me po mnogih nastopih še vedno ne uspejo prepričati kot bi me morali. Vedno lahko rečem solidno, kar pa ni dovolj. Skupini nimam ničesar za očitati. Vsi kitaristi so uigrani, izkušnje so več kot očitne. Dado je za bobni ponovno ubijal, sicer nimam v evidenci koliko palčk je zopet polomil, ampak ponavadi jih kar nekaj. Bili smo deležni nekaj Interceptor stalnic, verjetno tu najbolj izstopa skladba Puške namesto kruha. Največ navdušenja pa so poželi z Inner Self od Sepulture in Got The Time od Anthrax. Vse lepo in prav, a bilo bi lahko še boljše s tem, da bi pevec Gregor Čulk deloval na odru manj pijano, s čimer bi se tudi bolj ujemal z ostalimi člani. Upanje umre zadnje, a mislim, da so Interceptor sposobni pokazati še kaj več.
Avstrijski Bloodfeast so kar nekako izstopali iz konteksta. Primarno, ker so bili tujci. Ne, da je na tem kaj slabega – sploh ne; kavelj je zgolj v tem, da so delovali odpadniško na festivalu, ki je v mnogo pogledih samonamenski (pri čemer, vsaj v tem primeru, prav tako ni nič slabega). Bloodfeast igrajo death metal, ki ne ve točno, ali bi rad pred death metal imel pridevnik »melodični« ali »brutalni«. Fantje na odru sicer niso slabi; uigranost in energičnost sta pri njih močna atributa – definitivno močnejša kot na njihovih, vsaj za moja ušesa, preveč čistih studijskih posnetkih. Nekatere stvari morajo biti umazane. In Bloodfeast to pristaja.
Aeonic so kljub visokim pričakovanjem predstavljali razočaranje večera. Zgodba zakaj je precej linearna in izgleda približno takole: bobnar Graghuf se Ljubljančanom žal ni mogel pridružiti in Aeonic so igrali na matrico. Matrica je skupini uničila zvok, ki je bil pri prejšnjih skupinah izjemno kakovosten, žanrskim in zvočnim razlikam navkljub. Ko ni bilo kakovostnega zvoka, ne med publiko ne na odru, je upadel splošni entuziazem. Vse to pa je dovolj, da se nastop katerekoli skupine prelevi v moro. Sploh glasbenika na odru. Resni problemi z zvokom so rezultirali v kitarah, ki so zvenele kot tuš na distorziji in nemalokrat se je slišalo zgolj matrico in vokale. Tu naj zgolj omenim še popolno zvočno odsotnost klaviatur. A ne razumite narobe: to je bila precejšnja odrska žalost, a glasbeno se pred to skupino lahko skrije marsikatere novodobna death metal zasedba. Nekje nekoč sem zapisal, da mi je poseben užitek gledati Vulvathrone in Hermanovo tekoče igranje kitare. Tu velja isto pravilo. Tekoče, spontano, brez lomljenja in/ali pretiravanja. Sicer smo si bili poslušalci žal primorani marsikaj dopolniti sami, a bistvo je: to je v srži premišljen band z močnim potencialom, katerega nastopi v živo pa vsled tehnikalij lahko izpadejo daleč za in pod sposobnostmi Aeonic (kakršne so pokazali na lani izdanem demu).
Kot zadnji so nastopili thrasherji Keller, ki so bili priča, da je publika že izmučena, pa tudi dvorana Kuda ni bila več tako polna. A Keller so odpičili agresiven in brezkompromisen thrash, ki se zgleduje po nemških velikanih Kreator, Destruction, Sodom in še bi se dalo naštevati. Po zadnjih močeh smo s Keller še zadnjič začupali in se poslovili od tretjega Heavy New Year, ki se bo marsikomu lepo vtisnil v spomin.

Davorin, Primož