REPORTAŽE

21. 12. 2010

Helstar / Metalsteel / Decilence

Gala Hala, Ljubljana / 13. 12. 2010

Bil je ponedeljek in to se je poznalo. V primerjavi s preteklimi tovrstnimi dogodki na Metelkovi, ko je bilo med gosto naseljeno mladino potrebno iskati kanale, po katerih smo prišli do blagajne, je bila tokrat podoba prizorišča povsem drugačna. Blagajna je samevala sredi ledenega zraka, s kartami smo se obložili že trenutek po prihodu.
Koncert so odprli Decilence, še pred kratkim poznani kot Eliminator, s priredbo Judas Priest – Electric Eye, ki je bila inštrumentalno solidno podprta, a za barvo glasu najbrž neprimeren izbor. Dvorana kot ponavadi za prvi band pretežno prazna, čupe so počivale na ramenih, gibanja malo. Nadaljevali so s setom hitrejših avtorskih komadov, a kljub temu publika ostaja okopana na mestu, med bandom in prvo vrsto še vedno zeva več metrska praznina, ki jo sem ter tja zapolni kak fotograf. Kljub temu, da se bandu vidi, kako daje vse od sebe, saj je na odru veliko gibanja in čupanja ter celo spodbujanja publike k takšnemu početju, pa nekaj enostavno ne zveni prav. Na podoben odziv je sicer solidno uigran band naletel že prejšnjič v škofjeloški Ostrigi in človek se tako vpraša, kaj hudiča pripelje do takšnega stanja, saj je bil band prej precej bolje sprejet. Kljub temu, da sta nova člana zelo suvereno prikazala svoje spretnosti, pa publika vseeno pogreša tisto karizmo, ki je bila zgoščena prav v odpisanih članih. Kljub vedno večji tehnični dovršenosti tako novih kot tudi malce predelanih starih komadov, pa band ritmično ni ustrezno podprt – bobni so dolgočasni, veliko je lukenj, ki bi jih zlahka zapolnili divji prehodi. Jasno so naša ušesa v domačih logih navajena na Thraw in Keller, ki slovijo prav po tem elementu. Po Timovi tehniki je jasno, kje črpa inspiracijo in da se zgleduje le po najbolj uveljavljenih metal kitaristih, a je sama struktura solaž povsem nekaj drugega kot slišimo na ploščah metal velikanov. Nekaj hitrosti, nato se strune zategnejo v višave, sledi tapping in spet ponovitev teh elementov. A izgleda, kot da gre vzorec še iz časov, ko še niso znali igrati počasi v pozabo, saj je pri inštrumentalni novosti odlično izvedel kratko tremolo pasažo in v prihodnje upam na čimveč takih presenečenj. Najbolj so se v spomin vtisnili še refreni s prvih posnetkov, predvsem tisti krik »afraid of dying« in seveda intro istega komada Shot At Dawn. Vrhunec nastopa, ki je publiko nekoliko premešal je bila Heathen priredba, kjer je tudi vokal bolj ustrezal, s tem komadom pa so pokazali, kaj pri bandu najbolj manjka in to je gola motivacija, ki tiči ravno v tisti skrivnostni zvezi med ostrimi kitarskimi linijami, nepredvidljivimi bobni in poslušalčevim dojemanjem sveta. Upajmo, da bo z okrevanjem poškodovanega vokala pot Decilence zgledno spremljana.
Metalsteel zopet niso dali od sebe nič manj od gole odličnosti. Vsak njihov nastop spremlja kakšna posebnost in tudi tokrat smo bili gledalci dobesedno nagrajeni z vrhunskim presenečenje, a o tem malo kasneje. Škoda, da je bila ura zgodnja in smo bili najbrž zaradi treznosti nekoliko zadržani, saj band najbolje uspe ravno na festivalih, kjer igrajo v jutranjih urah in na oder zvlečejo vso težkometalno drhal. Tokratni večer je bil sicer v znamenju predstavitve nove plošče, katere izid je tik pred vrati. Neverjetno je, kako band v le nekaj tednih intenzivne promocije (MySpace, Youtube, radijske oddaje) uspe dobiti toliko naklonjenosti in toliko poznavalcev najnovejših stvaritev, saj je v prvih vrstah, ki so rezervirane za najbolj zveste fane, že odmevala refrenska lirika. Za razliko od predhodnikov, ki so nekako složno podajali videz thrash metalcev celo v ujemajočih majicah, Metalsteel prikazujejo bolj individualno sliko. »Casual« Matej, metalski Beny, rockersko zasanjani Rok s svojimi v nebo odprtimi modrimi očmi postavljajo na oder pravo mističnost ... vitke Daše za bobni pa se itak ne vidi. Novi komadi, ki zvenijo nekoliko bolj »švabsko« so nam šli v slast, žal pa na račun tega nismo slišali nekaterih uspešnic s prejšnjih plošč, posebej sem »alergičen« na izpuščeni White Circle. Ob refrenu ponovitve ali nemara nadaljevanja ponarodele Heavy Netal Is Our Religion z naslovom United By Metal, za katerega sem pred koncertom mislil, da je butast komad, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Tudi tisti, ki so se melodičnega cukra najbolj branili, so že v drugem krogu staknili skupaj grla in podprli zvočno sliko. Kdor zna enostavno zna. Izvedba klasične pop formule pa tudi ne leži vsakomur. V skupnem seštevku so poleg omenjenih že znanih komadov zaigrali še Trapped In A Nightmare, Heavy Metal Girls in presenečenje; Topla je smrt in Novi svet s prvim pevcem Alexom. Neverjetno, doživeto in neponovljivo. Topla je smrt smo lahko slišali že v mnogih izvedbah, v Kranju Daša z Bonnie Taylor glasom, na Paranoid pikniku Matej s čistim in nekoliko višjim vokalom, tokrat pa je popolnoma raztrgal Alex, ki tudi sicer zna rokovati s publiko in jo ustrezno motivirati. To so svetli trenutki domače scene, ki sicer v poplavi dogodkov, katerim je najnižji skupni imenovalec metal, tone v svoji naveličanosti vsega. To pa še ni vse; Alexu se je za nekaj vrstic na odru pridružila še Daša in vrgla v ozračje erotični naboj, ki ga je nato publika vzdrževala do konca koncerta; za kaj več pa se bo prihodnjič potrebno preriniti v prve vrste. Če bi danes še obstajala radijska oddaja Vražje Urice, sem prepričan, da bi Vrag Wolland podelil metalsko glavo za zagnanost Mateju na basu. Ne le, da so njegovi nastopi 100% doživeti, gre tudi za enega najproduktivnejših in najbolj talentiranih glasbenikov na domači sceni. Pred nastopom Helstar smo izvedeli, da zaradi nenadnih zdravstvenih težav ne bo markantnega basista Jerryja, Matej pa je sprejel ponudbo in hkrati izziv, da s Helstar odigra preostli del turneje, kar pomeni v enem dnevu osvojiti linije 12 – 16 komadov. To je tista požrtvovalnost, ki jo pogrešam pri marsikaterem dobrem glasbeniku. Predanost, požrtvovalnost in pripravljenost v vsakem trenutku, brez izgovorov. Metal.
Helstar – vse vrhunsko. Tudi njihov set je bil prežet s komadi z najnovejšega albuma, ki ga je publika prebavila z največjim veseljem in člani okrnjenega banda so veselo prikimavali posameznikom, ki so že osvojili refrene. Prve vrste so postale bojišče, ki pa se pri maloštevilni publiki žal ni razbohotilo na večino obiskovalcev. Glede na to, da je Rivera pri nas že pognal korenine bi si mislil, da smo odkrili nišo, s katero bi se organizatorji zlahka izmazali iz rdečih številk, a temu žal ni tako. Evforijo vzdržuje le peščica metalcev, ki resnično ljubijo glasbo in jim obisk legendarnih skupin ni le trofeja, da si lahko rečejo »videl sem, me ne zanima več«. Mimogrede, ravno ta mehiški ženskar je poskrbel, da se je dvorana vseeno vidno zapolnila, saj je pred nastopom krožil po Metelkovi in uvrščal mlade punce na guestlisto. Tudi metal. Setlista je bila podobna prejšnjim na tej turneji, z nekaj variacijami. Manko basista je pri Run With The Pack zapolnil Matej, ki je z Rivero in Metalsteel dotični komad že izvajal pod imenom Sabbath Judas Sabbath, na žalost pa smo na račun bolehnega Jerryja bili prikrajšani za nekaj pesmi, ki bazirajo na močnih basovskih linijah. Najbolj mi je žal Trinity Of Destiny z nove plošče, ki pa bandu tudi sicer ne predstavlja nekega vrhunca. Žal mnogo bandov ponavlja napako, da se ne zavedajo, katere so njihove najboljše stvaritve. Iron Maiden – Judas Be My Guide in Negligence - Coordinates Of Confusion sta dobra primera tega, žal pa je malo vrjetnosti, da bomo te pesmi kdaj slišali v živo. Set je minil v trenutku, najbolj v spominu ostane refren Alma Negra, vse s plošče Nosferatu, prepoznavni King of Hell z introm ... Vsaka pesem je imela svoj čar. Rivera je z nami zelo domač in publika je bila dostikrat deležna hvale in ljubezni s strani banda, a mislim, da si to z vsakim letom manj zaslužimo.
Po koncertu smo pokupili nekaj plošč ter z vsakim članom izmenjali nekaj besed, novemu bobnarju, ki je svoje delo opravil odlično pa ravno s tem metal kramljanjem vlili zaupanje v njegovo delo. Pet minut na glavo, množica željna podpisov je zajemala kar velik delež od tistih 100 obiskovalcev. Naj še omenim, da nam je na pomoč zopet priskočila ekipa zelo zglednih obiskovalcev koncertov iz Hrvaške, videli smo se že na Megadeth v Zagrebu, Helstar in Lenih Kosteh v Kranju, Heathen v Mariboru, pa tudi na Blazeu in za Thrashfest so potrdili udeležbo. Že med prvim bandom so uprizorili skupinsko sinhrono headbanganje, kar pri nas opazim le še nekajkrat letno in še to le pri mulariji. Pri njih vidimo, kaj je to prava srčnost do glasbe in da smo sami postali le še potrošniki, ki masovno sprejemajo koncerte, lupine od metalcev. Hvala točno tem ljudem, da se metalska folklora še ohranja. V le stoglavi množici pač šteje vsak posameznik.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
24. 2. 2017Helstar / Metalsteel / Galerija
23. 2. 2017Helstar / Metalsteel / Reportaže
15. 12. 2010Helstar / Metalsteel / Decilence / Galerija
10. 12. 2010Helstar, Metalsteel, Decilence / Novice
3. 12. 2010Metalsteel / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana