REPORTAŽE

8. 9. 2011

Helstar / Ruler / Hellstorm

Rho, Milano, Italija / 5. 9. 2011

Poletje nam počasi obrača hrbet, festivalskega obdobja je konec in človek bi pričakoval, da se bodo po vseh ogledanih nastopih in drugih metalskih eventih v tem letu strasti nekoliko umirile in se bomo mirne duše podali bolj delavno-intenzivnemu obdobju naproti. Jasno, nemogoče. Četudi sluha še nismo pozdravili od brutalnega razkosavanja škofjeloške Ostrige, ki je v konglomeratu heavy, thrash in death metala odsevala moč domače scene v soboto, smo metalski klic že v ponedeljek uslišali čez petsto kilometrov stran v italijanskem Milanu, ki je gostil zaključni koncert evropske turneje Helstar z lokalnima predskupinama Ruler in Hellstorm.

Dasiravno smo se lahko Jamesa Rivere in njegovih tisoč bandov v domovini nagledali čez glavo, pa smo tokrat imeli poseben razlog za odpravo. Turneja namreč obeležuje tudi enega največjih slovenskih glasbenih dosežkov na področju metala, ki se je udejanjil skozi čarobne prste Mateja Sušnika, ki svoje spretnosti že več kot desetletje pili v heavy prvakih Metalsteel, Obidil, sodelovanju z Gregom Habičem, bas klinikah, solo projektu Ace Of Bass in še bi lahko naštevali. Vez, ki je združila Rivero z Metalsteel in posledično položila temelje za to turnejo, se je izoblikovala v projektu Sabbath Judas Sabbath. Rezultat te zagnane aktivnosti je torej polmesečno teksaško obleganje Evrope, s katerim se Matej pridružuje peščici domačih glasbenikov, ki jim je ukvarjanje s to dejavnostjo odprlo nekaj poti v svet. Matejeva pot se je tu končala in rade volje smo mu z Gorenjske z najetim kombijem priskočili na pomoč v obliki prevoza domov, v zameno pa nam je zagotovil brezplačne vstopnice in s tem tudi odličen večer med italijansko publiko. Na lastni koži smo tako občutili le delček tega, kar je v preteklih dneh doživel sam - ure in ure na cesti ali v zraku, nato pa dati vse od sebe ... Sploh ni enostavno. Koncert je seveda le vrhunec celotnega potovanja, že sama pot in odkrivanje nepoznanega sveta je tisto, kar nas vedno neumorno žene po tovrstnih doživetjih. Od Ljubljane do Milana ne potrebujete nobenega vodenja, saj do centra mesta ne skrenete z avtoceste. Med šesturno vožnjo smo se lahko načudili nepoznanim prizorom, ki se raztezajo širom Padske nižine; levo in desno do obzorja sama ravnina, stotine kilometrov dolga in široka žitna polja ter vinske trte in zanimivi drevoredi. Šele v zadnji tretjini poti se pokrajina nekoliko razgiba, z dvopasovne avtoceste preidemo malo pred metropolitanskim območjem na štiripasovno, cestninske postaje pa štejejo preko dvajset okenc. Po šestih urah neodločenega vremena z besnimi plohami dosežemo sončni Milano in v nekaj sekundah bivanja z mestnim utripom potrdimo vse govorice o italijanskem slogu vožnje; res vsi speljejo naenkrat, med avti pa nepregledno švigajo motoristi na vespah. Na lastne oči se prepričamo, da so bočna parkiranja pregovorno v znamenju trkov, na sosednjem pasu pa ugledamo blažjo nesrečo dveh motoristov. Lokal Rock'n'roll na obrobju mesta smo našli okoli šeste popoldanske ure in komaj dosegli konsenz med potniki, da se zapeljemo do centra, da prihodnje tri ure izkoristimo v objemu bogate arhitekture namesto popivanja na robu pločnika. Del ekipe zavije v McDonald's, ki je edini ponujal obrok za nam primerno ceno, radovednejši pa se mimo nekaterih starih vojaških utrdb in stavb, ki presegajo v domači arhitekturi ujet razum, odpravimo proti znameniti katedrali v srcu mesta. Sem eden tistih ljudi, ki ni imel te sreče, da bi že v rani mladosti izkusil poznavanje zunanjega sveta, kar je tesno pogojeno tudi s proračunom družine. Tako so mi metalska potovanja, kot še marsikateremu od vrstnikov, ki so se znašli v ljubezni do iste glasbe, edino, kar daje pod noge daljšo pot in ne bi si mogel biti bolj hvaležen za občutke, ki sem jih tam doživljal. Na kupu prav vse rase sveta, igra svetlobe in sence na stavbah in trgih je nepopisna, pogovor v mestu poteka v vseh mogočih jezikih, skozi šobe Indijcev nas v restavracije v centru vabi angleščina.  Parkirnine znašajo precej manj kot v centru Ljubljane, pa govorimo o enem najbolj gosto poseljenih predelov Evrope, kjer celotno urbano območje šteje okoli 4 milijone prebivalcev. Žal smo imeli na voljo le slabe tri ure, v katerih sem zbral kvečjemu dovolj vtisov, da bom odslej hrepenel po prihodnjem obisku tega mesta. Zares čudovita izkušnja.

Vprašanje na mestu je, kakšna je metalska scena v tem predelu države? Na kratko: zelo, zelo impresivna. Čas je, da podremo nekaj stereotipov in se prebijemo čez utečene govorice o pozerskosti in kar je še obrekljivega slišati na domačih tleh o metalski kulturi dotičnih prebivalcev. Poleg precej več izvirnosti pri oblikovanju obraznih dlak so pokazali tudi pravo mero srčnosti in predvsem stik z golimi koreninami metala ter seveda pravo fanovstvo brez zadržanosti v občinstvu.

Okoli devete ure se vrnemo pred koncertni lokal šestnajst kilometrov iz centra. Gre za enonivojski klub z nizkim odrom, solidnim ozvočenjem, prostrano teraso, vse skupaj pa deluje zelo odprto, pregledno, stene so večinoma v steklu. Poleg šanka lokal premore tudi kuhinjo, ki streže pice in nekatere mehiške jedi. Na prvi pogled morda po sami zasnovi še najbolj spominja na novomeški Harley bar. Kakorkoli, pogled se nam žalostno ustavi na ceniku, ki od nas za kozarec piva v plastičnem lončku zahteva 5€. Seveda ni to nič takega, česar se z nekaj prijaznimi besedami ne bi dalo popraviti. Po pojasnilu, da pri nas stane pivo 2€ in da smo se pravkar prebili čez skoraj 600 km dolgo pot, sem cel večer prejemal po dve pivi za ceno enega, prav tako pa ni bilo nobenih problemov s komunikacijo z obiskovalci, s katerimi je pogovor brez težav potekal v angleščini. Potrebno se je zavedati, da gre za veliko državo, ki ima tako šolstvo kot regionalne zakone precej manj standardizirane kot mi in na ta način jim ob stiku z obmejnimi Italijani delamo krivico. Druženje z okoli dvesto italijanskimi zasledovalci teme in osmimi poznanimi sopotniki se je izkazalo za neverjetno prijetno, okolje pa lahkotno sproščeno in neobremenjeno.
Iz naravne radovednosti si nekaj pred deseto ogledam prvi band, Ruler, in že med njihovim nastopom se pokaže, da milansko srce bije v ritmu metala.  Band s prvim akordom name naredi vtis, kot tudi celotna organizacija in zvok; vse popolno, v prve vrste publike je celo uperjen gigantski ventilator, tako da izkušnja sploh ni podobna tistim pri nas, kjer si po prvem komadu kuhan v lastnem znoju in polit s pijačo, ker publika od odrskih aktivnostih stavi predvsem na odrivanje in mosh pit. Vrnimo se k bandu. Gre za pravoverni NWOBHM, ki sicer na moč spominja na prve posnetke živih koncertov Iron Maiden, a ne gre za kopiranje, temveč za tisto pravo ekscesivno vedenje na odru (v mislih imam grimase kitarista, neumorno poskakovanje, kričečo opravo), pravo metalsko ekscentričnost, ki je izvorno tista komponenta, ki je šokirala svet in se ohranila do danes, kar pri nas pogrešam in smatram za nerazumljeno, zato pa je vse skupaj eno sivo povprečje brez duše. Vokal dosega neverjetno čistočo in višino in vse skupaj deluje spontano; pogled na vokalista da misliti, kot da je stvar dosežena mimogrede, brez truda. Komunikacija s publiko odlična, odzivi pa veličastni; če smo pri nas navajeni krikov posameznikov ali pa kratkih izbruhov aplavzov in nekaterih razgretih opitežev, ki praznino zapolnijo s kriki »špilej!«, je tu vsaka gesta pospremljena z več kot minuto trajajočim aplavzom. Sledi obvezna kitarska solo točka in izpostavljanje vsakega člana posebej, kar sem do sedaj opazil pri mnogih bandih s tega področja, pri domačih ansamblih pa se mi včasih zdi, kot da se člani poskušajo skriti en za drugega. Kdor pa si upa samozavestno zavzeti pozicijo na odru, kaj kmalu konča v zobeh obiskovalcev (samo poglejte, kakšnega obrekovanja je deležna, na primer, Noctiferia). Od nabora dobrega pol ducata skladb, ki jih vsi člani odigrajo samozavestno, srčno in z nasmehom na obrazu, je pretežna polovica pustila soliden heavy metal občutek, za katerega je deloma odgovorna tudi publika. Navdušen spet nisem mogel skriti naravne radovednosti in tako s čestitkami pristopim k bandu, da jih povprašam, kako in kaj.  V sprva mišljenem kratkem intervjuju, ki se je zavlekel v del seta naslednjega banda, ugotovim, da je to šele njihov peti koncert in da žal še nimajo nobenih posnetkov. Prav tako izvem, da so domačini iz Milana in tako uživajo precej številčno podporo kolegov. Metal živijo in podajajo svojo zgodbo dalje v tej obliki, odkar pomnijo. Urili so se namreč tudi v drugih bandih, inspiracije pa črpajo iz zgodnejših video zapisov, ki so se pojavili v tej kulturi. Zaključijo z besedami hvaležnosti za pogovor, saj po njihovem pričanju cela država ne premore enega portala, ki bi združeval in kazal zanimanje za underground. Kakorkoli, band je na potezi, da se izkaže s posnetki. V živo so izredno prepričljiva zadeva, ki z lahkoto konkurira, denimo, svežim povzpetnikom Steelwing.
Sledijo nekoliko bolj kaotični ter manj zanimivi in unikatni Hellstorm, ki si jih je ogledalo znatno manjše število ljudi. Gre za surov, besen thrash, prav tako kot prejšnji band samo z eno kitaro, ki je s temačnejšim zvokom tudi med solažami ostala nekoliko bolj v ozadju oziroma se je zlivala z ostalimi inštrumenti, in vokali, ki so bruhali gnev v publiko. Solidna izvedba; nič takega, česar ne bi slišal že nekajkrat poprej, četudi gre povedati, da so se stvari lotili prav tako srčno kot predhodniki. Taka je očitno italijanska scena in podpiram videno; več stika s primarnim izročilom, odigrano z jajci, prav tako tudi doživeto s strani publike, več metala ter manj kapric in osebnih zamer, ki utrujajo domačo sceno.

Spet kratka pavza, tekom katere se občinstvo zbere v pričakovanju Helstar. Tako kot prej vse mine brez komplikacij; band prikoraka na oder, spusti intro in norija se prične - publika takoj v bojnih linijah, alkohol ni tako pomemben. Napetost od začetka do kraja ne popusti, premori med komadi ne glede na dolžino minejo v znamenju bučnega aplavza in vzklikanja naslovov pesmi, ki jih publika želi slišati. Spet pravo metal fanovstvo, nobenega bullshita.  James in ostala ekipa ne morejo skriti navdušenja nad videnim. Matej med teksaškimi možmi izgleda precej manjši, svetlejši, nekoliko potisnjen v ozadje, a vseeno odigra zelo spodobno in doživeto, obraz mršči ob besedilih in vliva publiki zagon za še več hrupa. Set, ki je zaobjemal 16 pesmi, je bil pretežno sestavljen iz skladb z zadnjih dveh albumov, ki so se odlično prijele (Alma Negra, Bone Crusher, Pandemonium). Na račun teh sicer odličnih pesmi mi je žal, da so bile starejše klasike zastopane v manjšem številu. Osebni vrhunec predstavlja kitarski intro plošče Nosferatu z uvodnim komadom Baptized In Blood, ki je publiko odlepil od tal in čupanje prelevil v zelo spodoben mosh pit brez težkih udarcev in poškodb. Vokal popoln kot vedno, prav tako tudi sproščeno in srčno nagovarjanje. Zaključili so z dobro poznano klasiko Run With The Pack, po kateri se je občinstvo kulturno in mirno umaknilo na teraso premlevat dogodke, ki so jim ravnokar bili priča.

Začuda nas že uro po koncertu osebje prijazno nagovori k zapustitvi kluba, česar pri nas nismo vajeni, a smo se od hitro spraznjenega kluba tudi mi hitro ločili. Dobili smo to, po kar smo prišli - novo odlično metalsko zgodbo, ki zavzema odlično potovanje, ogled kulturnih in arhitekturnih znamenitosti, spoznavanje metalskih protokolov oddaljenih krajev in seveda odličen paket ansamblov, od katerih moram poudariti, da sem res z veseljem spremljal prvo predskupino. Pot nazaj mine prežeta s spancem, regeneracija v povprečju glede na sopotnike traja okoli trideset ur. Stroškovnik: Gorivo: 120€, najem kombija: 80€, vstopnice: 0€, hrana in pijača: 20€ na osebo, cestnine: 50€

SORODNE VSEBINE:
30. 3. 2007Helstar / Novice
14. 5. 2014Helstar, Mist, Classified / Novice
24. 2. 2017Helstar / Metalsteel / Galerija
16. 12. 2013Helstar / Novice
31. 5. 2009Helstar / Dawn Patrol / Rager / Galerija
KONCERTI & FESTIVALI
10. 12. 2021
ODPOVEDANO! Soen
TrainStation SubArt, Kranj
16. 12. 2021
ODPOVEDANO! Vader, Reject The Sickness, Mara
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
17. 12. 2021
ODPOVEDANO! Vader, Reject The Sickness, Mara
Orto Bar, Ljubljana
23. 12. 2021
KoD: Space Unicorn On Fire, Black Ivy
Orto Bar, Ljubljana
24. 12. 2021
Within Destruction, Smrt Boga in Otrok, Neuromancer, In Heaven, Nomark
Orto Bar, Ljubljana
6. 1. 2022
Dretje V Jeseni: Marax, Daimona, In Heaven
Orto Bar, Ljubljana