Hypocrisy / Exodus / Keep Of Kalessin

Drugi dan dvodnevnega Monster Metal Madness festivala so nam plakati obljubljali zanimiv konglomerat skupin različnih metal zvrsti iz različnih koncev sveta – prenovljeno Noctiferio, Bay Area veterane Exodus in pa Petra Tägtgrena z njegovimi Hypocrisy. Pred dvorano je bilo tako možno zaslediti publiko vseh vrst in starosti, kasneje pa se je izkazalo, da je ljudi ravno toliko, da je bilo vzdušje v dvorani prijetno, vsekakor pa VPK ni bil prenatrpan. Oba headlinerja na turneji, katere del je bil tudi ljubljanski koncert, predstavljata svoja nova izdelka, Shovel Headed Kill Machine in Virus. Skupini sta bili pri nas že leta 2004, a vseeno smo bili polni pričakovanj, predvsem nas je zanimalo, kako se Exodus obnesejo v skoraj popolnoma prenovljeni postavi.
Iz neznanega razloga na žalost nismo imeli priložnosti videti Noctiferie. Namesto njih so nastopili norveški black metalci Keep Of Kalessin, ki pa so svoje delo opravili presenetljivo dobro. Za vsem corpse paintom in evil imageom se namreč skriva zelo soliden thrashy black metal, v stilu novejših Satyricon. Tudi »pomanjkanje« drugega kitarista ni prišlo do izraza, saj je prisotni svoje delo opravil izjemno korektno.
Po premoru in ogledu merchandisea se je iz zvočnikov zaslišal Exodus intro. Pričakovanja pred začetkom so bila mešana: po eni strani sem (Jaka) nestrpno pričakoval Leeja Altusa in Paula Bostapha, zanimalo me je tudi, kako se bo obnesel novi vokalist, po drugi strani pa set liste prejšnjih koncertov niso ravno navdušile. No, ob legendarnem intru v Bonded By Blood so možgani preklopili na avto pilota in časa za razmišljanje ob vsem divjanju ni bilo več. Komad z novim kitarskim zvokom sicer ne zveni tako kot na plošči, a izvedba je bila praktično popolna. Rob Dukes je za moj okus veliko boljši od Souze, ki se je, če smo čisto iskreni, že malo izpel. Sledil je hit s pred kratkim izdanega CDja, Raze. Kar zajeten mosh pit je dobro opisal vtise publike, ki je bila nad celotnim Exodus nastopom po večini zelo navdušena. Po Deathamphetamine in Blacklist s Tempo Of The Damned je sledil še en zimzeleni hit, A Lesson In Violence. Ravno pri starih komadih smo videli, da je Lee res prava zamenjava za Ricka Hunolta. Značilni solo trade-offi so bili brezhibni, česa drugega od Heathen virtuoza tudi ni bilo za pričakovati. Tudi Gary se očitno zaveda, da je z Leejem zadel v polno, saj se na odru neizmerno zabava in neprestano dela svoje značilne grimase. Bostaph je po svoji bateriji udrihal tako kot v najboljših časih, skupaj z Gibsonom tvorita izjemno močno ritem sekcijo. V preostanku set liste se je poleg novih komadov znašel še Fabulous Disaster z istoimenske plošče. Tudi zvok je bil na zelo visokem nivoju in ne preglasen, kot na nekaterih prejšnjih koncertih. Nastop Exodus je dosegel in presegel moja pričakovanja. Nova zasedba deluje kot dobro naoljen stroj in tudi novi komadi v živo izpadejo dobro. Edina manjša pripomba leti na set listo, ki je bila malce prekratka, predvsem pa je vsebovala premalo starejših komadov (kaj se je zgodilo s Toxic Waltz?!).
Set lista Exodus: Bonded By Blood, Raze, Deathamphetamine, Blacklist, A Lesson In Violence, I Am Abomination, Scar Spangled Banner, Fabulous Disaster, .44 Magnum Opus, Shovel Headed Kill Machine, War Is My Shepard.
Že na lanskem Metal Campu nam je Peter Tägtgren obljubil, da bo Slovenijo s Hypocrisy obiskal že kar takoj na naslednji evropski turneji, in svojo obljubo je tudi držal. Navkljub množici Exodus fanov je bilo jasno, da so legendarni Švedi najbolj pričakovan band večera ter morda tudi celotnega Monster Metal Madness festivala. Dobrodošla sprememba na doslej ogledane nastope Petra in kompanije, pa najsi je le-ta bil v Sloveniji, Avstriji ali pa Nemčiji, je bil zvok, ki sicer še vedno ni bil popolen, a izboljšava je bila očitna. Peter je svojim nekoliko skrajšanim lasem ter »češkim« brčicam dodal še malo globlji growl, s katerim so se Hypocrisy tudi z novejšimi, bolj melodičnimi stvaritvami, še bolj približali klasičnemu death metalu. Pričakovano je mosh pit ponehal, v nasprotju z Exodus pa gre pri Hypocrisy na odru za nekoliko bolj statičen band, čigar odrske aktivnosti so omejene zgolj na headbanganje skozi ves nastop. Dvorana, v kateri se Hypocrisy nedvomno bolje obnesejo kot pa na prostem ter hladen skandinavski značaj sta le še pripomogla k temačnemu, apokaliptičnemu vzdušju, ki smo ga drugače vajeni na njihovih studijskih izdelkih. Tudi set lista je bila zelo solidna, poleg obveznih klasik smo lahko slišali tudi presenečenji Carved Up ter Impotent God, s katerim so po nepogrešljivi Roswell 47 začeli podaljšek. S poslovilno The Final Chapter ter »see you next time« so Hypocrisy uspešno zaključili še drugi dan festivala ter dokazali, da so si mesto headlinerja brez dvoma zaslužuli. Se vidimo naslednjič – Hypocrisy & Monster Metal Madness festival part 2!
Set lista Hypocrisy: Intro, War-Path, Carved Up, Scrutinized, Until The End, Adjusting The Sun, Fire In The Sky, A Thousand Lies, Turn The Page, Apocalypse, Let The Knife Do The Talking, Fractured Millenium, Inferior Devoties, Roswell 47, Impotent God, Eraser, The Final Chapter.