Iced Earth / Annihilator / Turisas

Točno pred letom dni sem bil na W.A.S.P. Torej, 16. 10. je moj heavy dan. In kako lep dan, sonce povsod, jesen v svoji najlepši preobleki. Slabo prespan od tistega »praznega« koncerta Dimmu Borgir, sem kljub temu imel precej energije. Iced Earth! Odkar sem jih videl letos v Wacknu, sem samo »oh-in-sploh-Iced-Earth-je-zakon!«. Zanimivost glede koncerta je predvsem videti heavy metalce v Avstriji, saj sem si Avstrijo bolj predstavljal kot Meko gotičarjev in metalcoreovcev. Fani so bili tudi od drugod, heavy fans of the world united.
Zunaj je bilo dokaj toplo, v Orpheumu, pa zadušljivo vroče. Nihče ne upošteva opozorila »Bitte nicht rauchen!« - dim in vročina do konca. Zato so na odru najbolj trpeli Finci Turisas, ki so predstavili trideset minut svojega »battle metala«. Če laično opišem šest osebkov, ki se oblačijo v miks med Konanom, Braveheartom in Evoxi – Turisas so predstavniki finske scene, ki radi mešajo folk elemente s precej zanimivim metalom, katerega tematike so boj, junaštva, pitje, a ne na Korpiklaani način. These are warriors, še posebej pevec, ki izgleda kot Ultimate Warrior (še pomnite old skul WWF?). Poje izredno jasno in dobro, a ne vem, zakaj se mi je na prvem CD-ju vokalno zdel podoben Abbathu. Boben in bas sta solidna ritem sekcija, ki bolj kot počasno prodiranje bojevnikov predstavlja »udari in razbij« napad gverilskega stila – čeprav je glasbeno tole bolj Hammerfall galop kot pa Ensiferum šus. Kitara, katere lastnik je izgledal najbolj anahronistično s svojo opravo in »deanko« v roki, je bila zakon – jasna, glasna, metalska. Super zvok. Za solaže in podobne efekte sta skrbeli harmonika in violina. V bistvu Turisas, s ploščama The Varangian Way in Battle Metal, spominjajo po pristnosti nastopa na Leningrad Cowboys, po glasbi pa so »true metal warriors« (po izgledu dobesedno). Živi naj »črno-rdeče-bela« bojna barva. Nazdravljanje in boj sta se odvijala pristno, jasno in do konca zmetalizirano, celo priredba komada Rasputin je bila odlična in kaže, kako se pop zgodnjih 80 (ali pa poznih 70-ih) odlično vklaplja v metal. Zato je tudi nastal najboljši band na svetu, Nightwish. Naslednjič si želim »ultra-humppa-yoik-šuuus-war-is-hell-but-drinking-beer-rules« fest s Turisas, Korpiklanni in Finntroll, kot headlinerje pa Immortal, ker pašejo povsod.
Speed oziroma thrash oziroma nekaj med tem in še več pa je ponudil Jeff Waters, ki je uspel učvrstiti vizijo banda Annihilator skozi oči enega človeka in nekaj Kanadčanov. Čudno je gledati legendarne Annihilator kot predskupino, ampak Annihilator naredijo v petinštiridesetih minutah več kot drugi. Jeff je glavni in je sploh »najboljši«. In ali veste, kaj je čar Annihilator oziroma Watersa? Da ni lahek zalogaj za prigrizek. Je bolj kot štiri dni stara kajzerica, ki jo na študentski način zadnji dan poješ s preveč soka in malce sparjeno salamo – in si sit in srečen. In ob Annihilator ti ni slabo. Tole je samo moja vizija, ker sem slišal milijon različnih vtisov. In je polna kontradikcij, kar ustreza temu, Annihilator niso za navadnega, plehkega poslušalca. Glasbeno so bili Annihilator v Gradcu perfektna skupina. Jeff tako ali tako ne bi izbiral lenuhov in pozerjev in tako so se ob njem našli bobnar Ryan Ahoff, ki izgleda kot, da je pravkar prišel iz Woodstocka, a je prekleto točen. Kako dobro je igral Stonewall ali pa Phantasmagoria. Motil je le z moje strani slabši zvok, ob katerem je vse izpadlo malce čudno. A je igral odlično. Jeff je bil zakon in njegovo igranje je svetovno. Ker nisem kitarist in ne poznam niti ene plošče kakšnih super kitaristov, bom samo rekel: kitaristi, worship Jeff or die. In Jeff tudi poje: W.T.Y.D. v večini, ostale hite pa delno. Je pa vokalne sposobnosti dobro prevzel kamen spotike, Dave Padden (tudi Kanadčan), ki je ob petju testiral tudi kitarsko igranje. In na tisti kitari seka. Kaj me moti? Predsodek, da je preveč podoben Jamesu Hetfieldu. Ko slišim, da zapoje točno, a je glas »lep« v stilu Justina Timberlakea in Matta Heaffija, mi pade na misel »preklet bodi James H. in tvoje treznenje!«. Zdaj razumem Garyja Holta, ki pravi: »Vrnimo testosteron nazaj v metal!« Ah, presneto, pa sem fan metalcora ali pa Bad Religion, ampak to je bilo preveč. Super poje Never Neverland, potem pa tisti »I'm-your-boyfriend-tonight« vokal in je vsega konec. Ah, usoda! Annihilator, so nenavadni. Basist Dave igra odlično, a spet izgleda kot lepotec – ah, ti predsodki. Sodim knjigo po izgledu, kar je narobe, še posebej, ker je moj ati knjižničar. Ocena je torej »mešano« in si drugič stvar oglejte sami.
Set lista Annihilator: King of The Kill, Operation Annihilation, Clown Parade, Set The World On Fire, W.T.Y.D., Never Neverland, Stonewall, Phantasmagoria, Alison Hell.
Vrhunec veselja mojega lepega dne so bili Iced Earth, ki so mi letos polepšali Wacken. Vtisi so spet mešani in pojdimo po vrsti. Set lista je bila res dobra, a če ne poznaš nove plošče in nisi ob tem preveč sproščen, ne boš užival v komadih a la Setian Massacre ipd., čeprav boš globoko v hrupu mnogih mislil, da prav poješ Ten Thousand Strong ali pa A Charge To Keep, ki sta moja favorita. Še en piškotek dvomljivega slovesa. Seveda, skupina predstavlja nove stvari in Framing Armagedon je izziv za igranje,a kaj, ko sem čakal na stare hite. In dobil sem svoje, ko sem slišal Burning Times in takoj za tem Declaration Day. You are a sinner! Ne vem, ali so fantje pogruntali, da je folk bolj mahnjen na stare zadeve, ampak stavim, da je Jon nekajkrat imel zaradi tega žalosten izraz. Koncert je super tekel še ob hitih My Own Saviour, Hunter, Dracula, itd., vsi smo pa prišli na svoje ob hitu Melancholy. Zakon! Kako je folk norel! Večina nas je prijetno ostala brez deleža glasu, a je občutek bil odličen. Odličen je bil Jon in njegovo petje komada Stormrider, bobnar Brett je car do konca (mašiiinaaa), medtem ko je drug kitarist dober pri solažah, a ne tako dober, kot kitarist na prvih dveh ploščah, basist Dennis Hayes pa je zmaga – pri petdesetih igra tako, da »pelje scat« tudi Joeya DeMaia. Iced Earth so pristen in odličen metal band ameriške šole in super jih je bilo videti. Do zdaj pa v mojih besedah manjka en možic, in sicer je to Tim Ripper Owens, ki so ga Judas Priest vzeli zaradi fenomenalnega vokala in moj bog, kako ta človek dobro poje. Ima vokal, ki postavlja dlake pokonci, kar se najbolje pozna na zadnjih dveh ploščah. Nerad to priznam, ker sem Ripper fan, ampak pri starejših ploščah Iced Earth mu Barlow pokaže, kaj se pravi čutiti patos besed in glasbe, tistega vokala ne premaga nihče. Ripper tu ni tako dober, a vokali so ena stvar, karizma pa je druga. Ripper je nima! To je najslabša karizma za Gaahlom na Brutal Assault. Sorry, ampak tole je katastrofa: med komadi je tiho, ko spregovori, kvasi še večje neumnosti kot jaz, ne zna dvigniti folka, kar pa je najhuje, ko band izvaja epske kitarske in vmesne pasaže, Ripper teče v krogu in se bori z nevidnim Robom Halfordom. Preteklost je »a glorious burden«, ampak ima vsaj kondicijo. Izgleda kot Muhamed Ali v legendarnem bokserskem dvoboju, ampak tukaj izpade kot da bi prišlo do situacije »Neeee, spet epsko dolgi solo! Kaj naj zdaj sam s seboj? I got to keep running and push myself hard, hehe!« Ripper nikoli ni videl, kaj delajo Biff iz Saxon, Bruce iz Iron Maiden in Fredy Miller iz Koroške. To je karizma, ljudje. Ripper je po mojem mnenju bolj studijski tip, ima fenomenalen vokal, ampak povezuje program huje kot Natalija Verboten. Pa še velikega oprsja nima, če ostanem na plehkosti. Tako da mi je po eni strani žal, da sem plačal karto, po drugi pa je vsaj moja duša mirna. Videl sem Iced Earth! Po uri in pol dobre muzike, ampak čudne komunikacije s publiko, so se Iced Earth spravili z odra in pri tem skrajšali set listo. Joj joj prejoj, kje je moj Waterloo?
Kaj sem se torej naučil? Pričakuj nepričakovano, iz tega pa po filozofski debati izpeljano pričakuj pričakovano. Ampak vseeno, koncert je bil super in večinoma nad povprečjem vsaj zame, ki večino koncertov preživim ob čaščenju kruljačine in blast beatov. Hej, kako za vraga je lahko koncert slab, če potem še tri dni poslušaš stare stvari od Annihilator in Live In Athens od Iced Earth? Odgovor je v meni, da ga poiščem. Coz I'm a sinneeeeer!
Set lista Iced Earth: Overture, Something Wicked Pt.1, Invasion, The motivation Of Man, Setian Massacre, Burning Times, Declaration Day, Violate, Vengeance is Mine, A Charge To Keep, Stormrider, Dracula, The Hunter, Ten Thousand Strong, Hold At All Costs (Gettysburg Pt.2), Melancholy, My Own Savior, Iced Earth.