Impaled Nazarene / Yyrkoon / Phazm

Tokrat sem se na ogled legend moral odpeljati v malce oddaljeno Novo Gorico in moram priznati, da je sprememba okolja vsekakor dobra stvar. Mostovna je idealno okolje za koncerte, saj je zlahka dosegljiva in vsekakor ravno prav oddaljena od mestnega okolja. Brez težav sem se spravil na prizorišče, kjer je bila postavljena že vsa oprema in se seveda napotil na merchandise prostor, kjer smo znova lahko podebatirali s Paulom Speckmanom (Master), čigar distribucija se je tokrat povečala predvsem za skoraj vse naslove Earache Records po izrednih cenah, seveda pa ne morem mimo gigantske ponudbe majic nastopajočih skupin. Prijetno število 100 ljudi se je na šov pripravljalo ob debatiranju ali s Paulom ali pa predvsem z Mr. Mikko Luttinenom himself, katerega je (kot je baje že običajno) dodobra segrel Jack Daniels, kar je rezultiralo predvsem v izredno smešnih foto sessionih. Za glasbo je seveda skrbel legendarni Boco, ki je svoje DJ-ske sposobnosti uspešno kazal s predvajanjem plat, katerih se ne bi branil noben metalski zbiratelj.
Že ob devetih zvečer so se na oder spravili francoski Phazm, ki so poskušali predvsem povišati temperaturo v dokaj mrzli koncertni dvorani. Imeli smo si priložnost ogledati izredno zanimiv band, ki v svoji kvartetni postavi igra izredno zanimiv miks med death metalom, heavy rockom, thrashom ipd. Tole dejansko ni tako zakomplicirano, kot je bilo malce prej napisano – bobnar pokriva vse žive ritme, razen ultra blastov, se pa usmerja predvsem v mid-tempo ritme in igre s pedali ter predvsem k trpinčenju številnih činel. Ob temu se pretakajo melodije dveh kitar, ki izvajajo predvsem entombedovske riffe in izredno nizkotonski bass, ki eksplozivno drži ritem sekcijo v brezhibem stanju. Vokalist/kitarist poleg soliranja izvaja tudi zanimive kričeče, kruleče, nizkotonske vikinške vokale. Ob vsem tem je band izredno živahen in se ozira na svoje idole iz osemdesetih, ki so pokazali, kaj pomeni obvladati dogajanje na odru. Priredba Motörhead na koncu je bila super pika na i. Vse, kar jim lahko zamerimo so občasno pretirani Neurosis vložki (ok, to zamerim jaz) in precej slab zvok (predvsem bobnov), čemu je baje botrovala obupna akustika dvorane (čeprav česa takega nisem opazil julija 2004 na festivalu City Of Mostovna).
Francoski šov so nadaljevali death metalci Yyrkoon, ki so s predstavitvijo tretje plošče, Occult Medicine, razgibali predvsem brutalnejši del publike s svojim catchy death metalom. Živahnost banda je enaka njihovim predhodnikom, profesionalnost in prilagodljivost se je kazala predvsem v hitrem menjanju vokalistove kitare, ki ni hotel izgubljati časa z menjanjem pretrgane strune. Bobnar je bil isti (minus dve čineli), se je pa tokrat izkazal s popolnoma drugačnim bobnanjem, kjer je tudi segrel oder s svojim blastanjem. Za nepoučene – gre za Dirka iz Scarve (session Soilwork), ki je ponudil svoje usluge obema bandoma. Zvok je tokrat znova zagodel.
Kmalu zatem pa so se pojavili predstavniki Satan's Generation, legendarni provokatorji in preziralci vsega svetega, organiziranega in človeškega, Impaled Nazarene. Tokrat je bil zvok odličen, k temu so pripomogli predvsem triggerji na bobnih, bolj čiste kitare z enostavnejšimi melodijami in najverjetneje sam Mikka, ki je v stilu Fuck Your God And Fuck You, neusmiljeno bruhal vse tisto, kar ga označuje za »Mr. Fuck-you-man-a«, večnega nekonformista in prave inkarnacije padlega angela. Čeprav brez evil brkov, je z izrednim kričanjem željni množici ponudil paleto hitov z vseh plošč njihove obsežne diskografije. Ker nisem tako velik fan in poslušalec, sem se zadovoljil predvsem s Sadhu Satana, 1999: Karmakeddon Warriors, Ghettoblaster in moj favorit Total War – Winter War, vendar je odziv množice kazal, da so se bolj malo posvetili zadnji plošči All That You Fear in se usmerili v večne satanistične litanije. Izvedba je bila brezhibna, kitare so ga žagale sto na uro, bobni so grmeli kot armagedon, sam band pa je še kako živahen. Vendar pa je bil v ospredju predvsem Mikka in liter Jack Danielsa v roki, ki je botroval, da se je tip držal predvsem placa ob mikrofonskem stojalu. A to ga ni ustavilo, da ne bi nenehno kazal rogov in opletal z jezikom kot hudič, ki komaj čaka, da nategne mnoštvo obsedenih in nimfomanskih devic. Mikka tudi ne bi bil to, kar je, če ne bi provociral – tokrat je to dosegel z rdečo spodnjo majico, ki je kazala nemškega orla in čeprav je to baje znak oziroma standardna obleka nemških športnikov, se ob pobriti glavi nisem mogel znebiti priokusa, da gre za zajebancijo na račun odziva na rekvieme ob šestdesetletnici Auschwitza ipd. Črni humor gor ali dol, določene stvari vseeno niso smešne. Je pa to tudi samo moja domneva. Poslušalci so se potem seveda imeli možnost do konca zapiti z dotičnim osebjem, vendar je to po besedah tour managerja Perre skoraj nemogoče, saj Mikka spije vsaj liter žganja na dan, medtem ko se ostanek banda zadovolji samo s 16 do 100 (!!!) pivi na dan. Po njegovem mnenju so skoraj alkoholiki. Hmmm... Kakorkoli, to je bil legendaren underground dogodek, ki ga bo marsikaj težko preseglo.