REPORTAŽE

12. 10. 2006

Izbruh Metal Festival

Izbruhov Kulturni Bazen, Kranj / 6. in 7. 10. 2006

Petek, 6.10.2006

He, he, he, še zdaj se mi usta razširijo v (zlobni?) nasmešek, ko pomislim, da najboljše metal fešte v Kranju dela punker Darči. Ja, že nekaj let je minilo odkar je Šulc poslal vse kranjske metalce v tri krasne, Izbruhov bazen pa je postal super prostor, ki je na moje veliko veselje pripeljal skupaj kar precejšnje število metalcev in ostalih. Zanimivo, glede na to, da se v petek v Gaju na veliko pije, pa smiselno, ker je bilo mrzlo.
Prvi band je bil Big Block, kjer so trije meni neznani tipi igrali svojo verzijo heavy metala z občasnimi priredbami. Ni slabo, a brez bassa in vokala žal ne pride do izraza potencial, ki ga morda imajo. Tako moram zajebavati folk okoli sebe.
Za njimi so prišli »domžalsko rogaško-slatinsko kamniško goriški« Gonoba, ki so razgibali prisotne, ki so se bandu zahvalili s čupanjem, nazdravljanjem in prevelikimi gatami, ki jih je na trenutek lahko razdevičil legendarni Sajmon. Na trenutek, ker svoje naloge (slemanja v teh gatah na en komad Gonobe) ni mogel opraviti, ker je zvočnik uročil Crossbreed Grega in mu ni več dovolil solaž. Ko so stvar popravili, je ostalo še časa in band je odigral izredno dobro priredbo Death. Gonoba so resnično boljši odkar sem jih prvič videl v Akumulatorju v Domžalah. Izredno zanimiv in dinamičen hibrid med thrashom, melodic deathom in še čim. Blesti predvsem basist Branko (worship his bass or die!), ki ga dostojno podpira zmešani bobnar z najboljšo kodrasto čupico daleč naokoli. Kitarista, ki imata krizo identitete v imageu, pa sta res dobra – super riffi in odlične solaže, a kaj, ko bazenske ploščice in prevelika količina klorirane vode ne dovolita dobrega zvoka. Najvišji vokalist daleč naokoli, Hopsy, je svoji zmedeni naravi navkljub precej zanimiv frontman in si ga prav predstavljam, kako nori na odru s kakim death grind strojem. Vokal je precej zanimiv, čeprav mi njegovo kričanje nekako ne gre v ušesa. Ah, kdo sem jaz, da bi sodil… Medtem sem spil pivo, za kar se zahvaljujem najbolj nasmejanemu bikerju, Pižmovki. Zloglasna »Satanya« je postavila tudi štant s »cheap bastard« cenami in kdor se je izognil nakupu majice legendarnih Bolt Thrower, Venom ali pa celo Celtic Frost se lahko zapre v Downa, medtem ko ga mučijo s peto ponovitvijo poslušanja bog-si-ga-vedi katere plošče System Of A Down.
Za njimi sem uspel ujeti velenjske Inmate. Ja, zaporniki so ostali brez enega kitarista, kar je še dodatno pripomoglo k malce slabšem sprejemu s strani folka. Resnično potrebujete še enega, takoj nekoga iz samice ven in gasa! Bobnar Jurč je neustrašna žival, ki svoje znanje death metala lepo inkorporira v thrash, za njim pa basist Sašo neustrašno in precej tehnično uničuje sluh prisotnih. Suffer the Bazen! Kitarist Andrej s čaščenjem Jeffa Watersa da na ogled res lepo predstavo, medtem ko vokalist Mirko s preveliko majico nekega ameriškega športnika deluje malce smešno, razen ko zakruli tako, da se stresejo stene. To, Miki! Ta band si oglejte kje z boljšim zvokom.
Po dolgem času videti Kaoz je res lepo doživetje, ki mi zbudi spomine na leto 2003, ko sem jih v Ortu nazadnje videl. Čeprav so Dadove činele že čisto polomljene (you sick animal!) in čeprav je Đoko medtem spil nešteto piva in skadil par dobrih, so Kaoz še vedno uničujoča »neo-thrash-demoliton« enota. Kitarista Zajc in Zenf (not your regular nu-metal cartoon heroes, he, he) ustvarjata take melodije, da mi v srce pride lepota zgodnjih Slipknot, občasnih Machine Head in na splošno mi se v glavi ustvarjajo slike popolnega uničenja z napalmom in težkimi eksplozivi. Pa ne, to niso podobe v glavi – to je Dado, ki je v mojih očeh še vedno eden izmed top deset slovenskih bobnarjev. Vokalist/basist Đoko je »straight out walkin' like he's talkin'« in brez pretiranih govorov raztura svojo jezo in strast do fuckin' metala. Resda mu vokal občasno malce kar izgine in se mi smilijo njegove glasilke, a Đoko je še vedno to, kar naredi Kaoz tako super! Igrali so malce predolgo, kar pa večine folka ni motilo. Fantje so seveda pripomogli k večji prodaji kart s tem, da so s seboj pripeljali pol Velenja in ljudje, velenjska publika je očitno ena najbolj zvestih in si zaslužijo ves (kot bi rekel Evan Seinfeld, ex- Biohazard) respect! Edina hiba vseh prej omenjenih bandov je pomanjkanje kvalitetne komunikacije s folkom, kar je sigurno popravil vokalist Dawn Patrol, ki jih nisem videl, ker sem bil preveč sesut. Po besedah mnogih (in v kar sploh ne dvomim) so bili odlični.

Sobota, 7.10.2006

Kranjski Izbruhov kulturni bazen je v zadnjem času v vseh pogledih zelo napredoval. Končno ni več nadležnega generatorja elektrike, zvok je naposled le na nivoju, notranjost je kar lično opremljena, na račun pa vedno znova prihaja tudi metalska publika. Kot prvega iz niza metal dogodkov v letošnji jeseni smo bili tokrat deležni kar nekakšnega mini dvodnevnega festivala. Sam sem se na Bazenu oglasil drugi dan, ki je bil obarvan v stilu mlajših skupin, ki se osredotočajo na bolj ekstremne oblike metal glasbe.
Publike se je do začetka koncerta nabralo kar nekaj, nasploh pa so si prvi nastopajoči, domačini Penitenziagite, v domačih (predvsem lokalnih) logih pridobili že toliko oboževalcev, da se jim za obiskanost njihovih nastopov ni treba bati. Moja pričakovanja so bila glede na komentarje prejšnjih nastopov visoka, najbolj pa me je zanimalo, kako se obnesejo dvojni vokali. Odgovor je: super! Najbolj zanimiva stvar pri tej skupini je tudi najboljša - oba vokalista sta namreč dobra, growl celo posega v področje odličnega. Če sploh ne omenjam res ogromne moči, ki jo ta vokalni duo ustvari, če poje naenkrat, je za uho prijetno predvsem izmenjavanje obeh v zaporednih verzih. Glasba Penitenziagite ni ravno konzervativno usmerjena, zato bi težko potegnil vzporednice s kakšnim od bolj znanih bandov, vse skupaj pa se giblje nekje med zgodnjim brutal death metalom in malce bolj tehničnim black metalom. Riffi so dobri, nekateri sicer malce nezanimivi, se pa vmes najde tudi kakšen, ki človeka res totalno preseneti in odpihne. Bobni so bili prav tako na nivoju, vse je bilo korektno odigrano in kar razgibano, bass linijam pa nedvomno ne bi škodilo več inovativnosti, saj so se večinoma gibale samo okoli kitarskih riffov in bobnarskih ritmov. All in all, dober nastop, dobra glasba, definitivno skupina, za katero bomo še slišali.
Ljubljančani Sinbolic so se v zadnjem letu kar lepo zasidrali na slovenskih odrih, vztrajno pa povečujejo tudi svojo bazo fanov. Pohvalno je, da so ugotovili, da njihovi nastopi postajajo malce monotoni – samo tako si lahko razlagam igranje Behemoth priredbe Decade Of Therion, ki je res popestrila večer, zlasti zaradi dveh dodatnih vokalistov (ja, uganili ste, Alešu sta na odru pomagala še Penitenziagite vokalista) in res dobre izvedbe. Ostalo je bilo vse po starem. Trije »ultra evil« intro posnetki, prvi demo in dva nova komada (ki sta nekako v stilu starejših, čeravno je na nekaterih delih vse skupaj malce poenostavljeno, solo deli pa so občutno boljši), obvezno zapletanje las v kitarske navijalke in standardno poziranje frontmana. O izvedbi mi verjetno ni treba zgubljati besed, glede na to, da so člani skupine individualno zelo sposobni in kot celota odlično uigrani. Zdaj pa čakamo na drugi demo…
Zame (Jaka) najbolj pričakovana skupina večera so bili nedvomno Zvier iz Hrastnika. Glede na to, da v Sloveniji v njihovi zvrsti praktično nimajo nobene konkurence, je njihova preprosta odličnost še bolj presenetljiva. Šesterica glasbenikov svoje instrumente zliva v izjemno poslušljivo celoto, s super folk deli (tako tistimi bolj umirjenimi, kot tudi tistimi bolj poskočnimi) in enako dobrimi ekstremnejšimi, black metal deli. Od kakih petih odigranih komadov le eden ni bil na nivoju katerekoli skandinavske skupine podobne zvrsti in mislim, da ta podatek govori sam zase. Individualno v oko padeta predvsem glavni kitarist (nekje sredi seta je začel izpod prstov spuščati neke strašne arpeggie) in pa klaviaturist, ki ima očitno res dober občutek za ustvarjanje atmosfere. Ostali trije instrumentalisti so tudi popolnoma na nivoju, obžalujem pa, da nisem imel vokalista priložnost slišati za več kot deset sekund (popolnoma dobesedno, ne vem, kaj je bilo z zvokom) v celem nastopu, tako da lahko povem samo to, da je podoben Johnu Lennonu in da ima zelo samosvoj stil.
Zadnji so nastopili Naberius, še najmanj poznana skupina večera. Že ob logotipu, ki je porazen, in corpsepaintu, katerega nošnja je za moj okus pohvalna, saj tako vsaj nekdo pri nas skrbi tudi za image, se je videlo, česa se lahko nadejamo od nastopa. Zlobnega, kri ledenečega black metala, seveda! Sama glasba Naberius nikakor in v ničemer ne izstopa od začrtanih smernic v tej zvrsti, kar sploh ni tako slabo, če band k temu stremi. Izvedba je bila ok, vokalist je bil dober, bobni so bili točni, basist pa je bil na žalost spet nezanimiv. Tudi priredbe so bile odigrane dobro, tako da večjih pripomb nimam. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se fantje podali malce izven že prevečkrat slišane monotonije, saj so tega nedvomno sposobni, predvsem pa: znebite se clean delov – ti so namreč slabi in nikakor ne poskrbijo za atmosfero (predvidevam namreč, da je to njihov namen).
Ob že dokaj uveljavljenih Sinbolic smo imeli tako tokrat priložnost slišati še tri manj poznane skupine, ki so pokazale, da se tudi pri nas zna delati ekstremna glasba. Vsi bandi, pa konec koncev tudi organizator, AKD Izbruh, keep up the good work!

SORODNE VSEBINE:
21. 6. 2007Kaoz, Inmate / Novice
22. 9. 2006Inmate / The Fifth Season / Gonoba / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana