Mesec maj je zaznamovala faza »povratka v normalnost«, kar je pomenilo gosto koncertno aktivnost. Del te raznolike in bogate ponudbe je tudi poseben Kadilnica of Death Fest. Ciklus Kadilnica of Death je posvečen slovenski ekstremni sceni, organiziran je pod okriljem Dirty Skunks, ki že 20 let nudijo kakovostno glasbeno ponudbo navdušencem in priložnosti izvajanja številnim skupinam.
Tako je 19. in 20. maja v Orto Baru nastopilo kar osem bandov – Damnation in Spirits of Stygia so bili namreč primorani svoj nastop odpovedati, kar pa ni vplivalo na celotno uspešnost dogodka. V četrtek so namreč nastopili Inmate, Nightcrawler, Decair in Ashine, v petek pa Dislocated, Ensanguinate, Curse of Instinct in Armaroth. Zaradi obveznosti je bilo žal mogoče pisati le reportažo o petkovem večeru.
Že pred odprtjem vrat so se pred vhodom v bar zbirale male skupine ljudi, večinoma člani bandov s prijatelji, ki so se mentalno in tehnično pripravljali na nastope ter švigali naokrog, ko jih je kdo poklical noter.
Zaradi odpadlega akta se je koncert začel rahlo kasneje kot napovedano, prvi nastopajoči pa so bili Dislocated. Skupina iz Zagorja je predstavila svojo glasbo, moderni metal s corovskimi odtenki in številnimi melodičnimi vložki, pogosto odpetimi tudi s čistim vokalom, kar je na momente spominjalo na Trivium. Skupina je bila več kot očitno tudi vešča na področju odrske prezence – predvsem pevec, ki je skakal in plesal brez postanka – in komunikacije z občinstvom. To je bilo še nekoliko okrnjeno, tudi zaradi zgodnje ure, a je navdušeno sodelovalo, medtem ko je zvok žive glasbe počasi vabil nove poslušalce v dvorano.
Sledil je nastop old school death metal akta Ensanguinate. Ljubljanska četverica je občinstvu postregla z dozo umazanih in brutalnih riffov, ki so rezali in žagali nad gosto ritmično podlago. Izmenjevanje zlobnih atmosferičnih delov z blastbeati in globokim guturalnim petjem je kmalu spravilo občinstvo v gibanje. Skupina je mojstrsko izvedeni glasbeni del dopolnila še z odrskim nastopanjem in določenimi scenskimi preparati, kot na primer svečami in okrašenim stojalom za mikrofon; bolj kot očitno je tudi, da je tudi nov basist perfektno uigran. Pevec Andrej Čuk je med drugim večkrat izpostavil pomembnost podpore občinstva za sam obstoj tovrstne glasbe, ki se najbolj popolno realizira v živem kontekstu in direktnem stiku z občinstvom.
Po krajši pavzi so nastopili Curse of Instinct. Mariborski metalcore akt ima za sabo že več kot dvajsetletno zgodovino obstoja – sicer z vmesnim nekajletnim premorom, kar so pogosto na odru tudi poudarili. Band je kljub konsistentni zgodovini bil videti, predvsem pa zvenel vsekakor mladostno in energično. Glasba skupine je bogata z melodijo, na momente podobno zvenečo zgodnjim In Flames, kar lahko na trenutke deluje skoraj rahlo osladno, pa vendar zabavno. Dobri koncertni izkušnji je ključno prispevalo tudi odlično delo tonskih tehnikov in mojstrov. Ti so skozi celoten potek festivala obdržali čist in razločen zvok, kar je dodatno ovrednotilo nastope glasbenikov.
Zadnji akt večera so bili Armaroth, ki so na oder stopili nekaj po deseti uri. Band, baziran v Kranju, že dolga leta ustvarja in izvaja lastno interpretacijo death metala, izvedenega v nekoliko modernejšem ključu. Skupina je poleg starejšega materiala izvedla tudi nov single Pressure, ki je izšel februarja. Presekani in komplicirani ritmi ter psihedelične atmosfere, ki jih skupina ustvarja z instrumentalom in pogostimi elektronskimi vložki so navdušili občinstvo, ki je pod odrom moshalo in headbangalo, medtem ko je globok growl vokalista zadajal udarce v višini želodca. Kot skupine pred njimi, je bilo tudi pri Armaroth očitno, da so na odru kot doma – tako na ravni komunikacije kot samega nastopanja in izvajanja dokaj kompleksne glasbe, ki pa je vsekakor bogata z groovom. Skupina je poskrbela za eksploziven zaključek prijetnega koncertnega večera, ki je bil ponovni dokaz kakovosti krajevne (slovenske) scene.
Ob zaključku bi rad osebno nagovoril, kot so že glasbeniki na koncertu, občinstvo. Tudi publika je posebej pomemben indikator stanja določene scene – predvsem metala, ki potrebuje socialni prostor in direkten odziv občinstva. Obiskujte koncerte, četudi so vam zasedbe neznane: sam sem na tem dogodku spoznal kar tri »novosti«, vsaka pa me je na svoj način pozitivno presenetila. Ponovna zahvala gre še, poleg glasbenikom, tudi organizatorjem in vsem sodelavcem, ki omogočajo in ustvarjajo kulturno življenje.
